Preskoči na glavno vsebino

Vsega po malem

bo v tem zapisu. Ker nimam določene teme zgodi pa se vseeno to in ono je prav, da nekaj o tem tudi napišem. No bili smo letos na prvem Božičku, ki ga je organiziral moj sindikat. Miha se je naveličal sedet še preden se je vse skupaj začelo in je imel vmes malo svojega nastopa, seveda je tako kot vedno bil pogumen vse dokler ni bil na vrsti, da vzame darilo, takrat Božičku ni niti pogleda namenil, ampak je le gledal stran in upal, da čim prej mine ;)


Kar se tiče zime, je tako hitro kot je prišla tudi odšla in sedaj prav nič ne kaže, da se bo kmalu vrnila v našo bližino. K sreči letos nisem tolk kolesaril, kot lani pa se mi kolesarjenje še ni zagabilo, tak , da pomanjkanje snega kljub kar mrzlemu vremenu malo nadomeščam s kolesom, tu pa tam pa gre tud mal polaufat in kdo bi si mislil, po ne vem če ne treh letih bom spet moral kupit ene tekaške copate, pa ne, da sem jih zdelal s tekom, bol sem jih uničil z telovadbo. Pošteno povedano se mi zdi, da nobenih do zdaj nisem zdelal do te mere, kot te. 



Zdaj pa mogoče še malenkost o zadnji situaciji, ki nas vse, ki smo zaposleni v policiji malo spravlja ob živce in nas dela napete. OK, ne bom reku da je prvič, da se počutim kot ne bodi ga treba za to državo in, da le malokdaj dobim občutek, da nas država potrebuje. V zadnjem času pa se stvari stopnjujejo do te mere, da je res naporno za vse, ki delamo v tem poklicu in se trudimo vsak dan, da damo nekaj tej državi in predvsem ljudem, ki živijo v njej. Koliko informacij in dezinformacij kroži dnevno o naših plačah in stanju v naši službi človeka blago rečeno spravlja v slabo voljo in verjamem, da nas ni malo, ki bi samo zaradi ljubega miru šli za teh borih 800 oz. 1000 evrov z vsemi nočnimi, prazničnimi in nedeljskimi šli raje delat neka od šestih do dveh ali dveh do desetih in ne bili priča vsem tem napadom in lažem od države, ki ravno od državljanov zahteva da so pošteni, sama pa dela ravno nasprotno. In samo dejstvo, da jaz vsak dan preživim dosti časa pri iskanju druge službe v kateri bi, če ne druga imela vsaj malo samospoštovanja, pove vse.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...