Preskoči na glavno vsebino

Vsega po malem

bo v tem zapisu. Ker nimam določene teme zgodi pa se vseeno to in ono je prav, da nekaj o tem tudi napišem. No bili smo letos na prvem Božičku, ki ga je organiziral moj sindikat. Miha se je naveličal sedet še preden se je vse skupaj začelo in je imel vmes malo svojega nastopa, seveda je tako kot vedno bil pogumen vse dokler ni bil na vrsti, da vzame darilo, takrat Božičku ni niti pogleda namenil, ampak je le gledal stran in upal, da čim prej mine ;)


Kar se tiče zime, je tako hitro kot je prišla tudi odšla in sedaj prav nič ne kaže, da se bo kmalu vrnila v našo bližino. K sreči letos nisem tolk kolesaril, kot lani pa se mi kolesarjenje še ni zagabilo, tak , da pomanjkanje snega kljub kar mrzlemu vremenu malo nadomeščam s kolesom, tu pa tam pa gre tud mal polaufat in kdo bi si mislil, po ne vem če ne treh letih bom spet moral kupit ene tekaške copate, pa ne, da sem jih zdelal s tekom, bol sem jih uničil z telovadbo. Pošteno povedano se mi zdi, da nobenih do zdaj nisem zdelal do te mere, kot te. 



Zdaj pa mogoče še malenkost o zadnji situaciji, ki nas vse, ki smo zaposleni v policiji malo spravlja ob živce in nas dela napete. OK, ne bom reku da je prvič, da se počutim kot ne bodi ga treba za to državo in, da le malokdaj dobim občutek, da nas država potrebuje. V zadnjem času pa se stvari stopnjujejo do te mere, da je res naporno za vse, ki delamo v tem poklicu in se trudimo vsak dan, da damo nekaj tej državi in predvsem ljudem, ki živijo v njej. Koliko informacij in dezinformacij kroži dnevno o naših plačah in stanju v naši službi človeka blago rečeno spravlja v slabo voljo in verjamem, da nas ni malo, ki bi samo zaradi ljubega miru šli za teh borih 800 oz. 1000 evrov z vsemi nočnimi, prazničnimi in nedeljskimi šli raje delat neka od šestih do dveh ali dveh do desetih in ne bili priča vsem tem napadom in lažem od države, ki ravno od državljanov zahteva da so pošteni, sama pa dela ravno nasprotno. In samo dejstvo, da jaz vsak dan preživim dosti časa pri iskanju druge službe v kateri bi, če ne druga imela vsaj malo samospoštovanja, pove vse.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...