Preskoči na glavno vsebino

Vsega po malem

bo v tem zapisu. Ker nimam določene teme zgodi pa se vseeno to in ono je prav, da nekaj o tem tudi napišem. No bili smo letos na prvem Božičku, ki ga je organiziral moj sindikat. Miha se je naveličal sedet še preden se je vse skupaj začelo in je imel vmes malo svojega nastopa, seveda je tako kot vedno bil pogumen vse dokler ni bil na vrsti, da vzame darilo, takrat Božičku ni niti pogleda namenil, ampak je le gledal stran in upal, da čim prej mine ;)


Kar se tiče zime, je tako hitro kot je prišla tudi odšla in sedaj prav nič ne kaže, da se bo kmalu vrnila v našo bližino. K sreči letos nisem tolk kolesaril, kot lani pa se mi kolesarjenje še ni zagabilo, tak , da pomanjkanje snega kljub kar mrzlemu vremenu malo nadomeščam s kolesom, tu pa tam pa gre tud mal polaufat in kdo bi si mislil, po ne vem če ne treh letih bom spet moral kupit ene tekaške copate, pa ne, da sem jih zdelal s tekom, bol sem jih uničil z telovadbo. Pošteno povedano se mi zdi, da nobenih do zdaj nisem zdelal do te mere, kot te. 



Zdaj pa mogoče še malenkost o zadnji situaciji, ki nas vse, ki smo zaposleni v policiji malo spravlja ob živce in nas dela napete. OK, ne bom reku da je prvič, da se počutim kot ne bodi ga treba za to državo in, da le malokdaj dobim občutek, da nas država potrebuje. V zadnjem času pa se stvari stopnjujejo do te mere, da je res naporno za vse, ki delamo v tem poklicu in se trudimo vsak dan, da damo nekaj tej državi in predvsem ljudem, ki živijo v njej. Koliko informacij in dezinformacij kroži dnevno o naših plačah in stanju v naši službi človeka blago rečeno spravlja v slabo voljo in verjamem, da nas ni malo, ki bi samo zaradi ljubega miru šli za teh borih 800 oz. 1000 evrov z vsemi nočnimi, prazničnimi in nedeljskimi šli raje delat neka od šestih do dveh ali dveh do desetih in ne bili priča vsem tem napadom in lažem od države, ki ravno od državljanov zahteva da so pošteni, sama pa dela ravno nasprotno. In samo dejstvo, da jaz vsak dan preživim dosti časa pri iskanju druge službe v kateri bi, če ne druga imela vsaj malo samospoštovanja, pove vse.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…