Preskoči na glavno vsebino

Starši ali molzne krave,

kaj pravzaprav smo v očeh naših otrok. Če smo slednje je najbrž krivda v nas, saj nismo imeli znanja, moči ali razuma, da bi otroke pravilno usmerili v življenje. Ja , ravno to je ključ do uspeha. Seveda se ne sliši tako dobro, če rečeš, moj sin pa obiskuje šolo, kjer se bo izučil za vodovodarja ali, da hčerka hodi v šolo za frizerko, ko pa je vse bolj zveneče, če rečeš, da sin ali hčerka hodi na gimnazijo. Za nameček je zelo pomembno tudi katera gimnazija je to, saj ima vsako okolje svojo "eminentno" gimnazijo. Kaj pride, če sploh kaj pride iz te gimnazije pa je druga zgodba, ki pa ni več tako rožnata. Na koncu pač imamo cel kup t.i. faliranih dijakov in študentov, ki se nato na račun staršev "šlepajo" tja do tridesetega leta in živijo pri njih. Pa smo starši res dolžni tako dolgo podpirati lenobo ali v drugačni luči bolj milo rečeno neuspeh naših otrok. Ja, povsejverjetnoti smo, sploh, če smo jih v to porinili sami, sploh, če smo od njih zahtevali nemogoče. Po drugi strani pa bi bilo od nas najbolj odgovorno, da bi jih čim prej postavili na realna tla in se tako izognili marsikateri slabi volji.

Vendar pa to ni zgodba o tem, ampak je zgodba ali bolje rečeno moja lastna izkušnja o tem kako biti starš otroku razvezanih staršev. Kar v začetku bom povedal, da sem sam oče sedaj že skoraj, no vsaj po letih odraslega sina, ki pa je po obnašanju daleč od tega. Pa tudi, kar na začetku povem, da sem tudi sam daleč od zglednega starša. To se je v zadnjem času precej spremenilo a vseeno ne spremeni dejstva, da svojemu sinu nisem bil na voljo, ko me je najbrž najbolj potreboval. Razlogov in izgovorov ne mislim iskati, še manj krivdo prelagati na druge. Pač je tako naneslo, da sem imel bore malo stikov, do sinove polnoletnosti. Zakaj sva jih na nakrat navezala pa je razlogov več. Prvi je bil ta, da je kmalu po polnoletnosti izgubil status dijaka in s tem pravico do preživnine, tako, da ga je mati po hitrem postopku odslovila iz stanovanja. Seveda me je poklical in skupaj z njegovimi starimi starši smo nekako rešili težavo, ki je nastala. Seveda, sem se jaz takoj ponudil, da mu kljub temu, da do tega ni upravičen, vsak mesec nakažem nekaj denarja, da pokrije vsaj zavarovanje in stroške telefona. In celo se mu je v tem letu uspelo nekako prebiti do pogojev za ponovni vpis v srednjo šolo. No takrat sva se pogovorila, da mu zopet nakazujem preživnini, do katere je upravičen in za katero se po njegovi polnoletnosti dogovoriva sama. Tako sva dorekla da mu plačujem znesek, do katerega je upravičen, minus denar, ki sem mu ga nakazoval preteklo leto. Edina napaka pri tem je bila, da tega nisva napisala v obliki notarskega zapisa, kot je to opredeljeno v zakonu. A v dobri veri, da bom drug do drugega poštena, pač nisem videl razloga, da bi to naredila.

No,  tu naj še napišem, da mi je določena preživnina skupaj z uskladitvami znesla nekaj čez 200 evrov. Glede na povprečje, ki je po podatkih na straneh Ministrstva znaša nekaj čez 132 evrov je ta znesek kar precej višji od povprečja in bi tak bil tudi z odbitkom, 50 evrov, ki sem mu jih v prejšnjem letu nakazoval vsak mesec. Vse skupaj je še manj smiselno, če primerjam moje dohodke, ki pa je po podatkih statističnega urada nekaj čez 1000 evrov, ki pa jo komaj dosežem, kljub vsem dodatkom, za nočno, nedeljsko in praznično delo.

Z ponovnim vpisom v šolo, ga je po tem mati spet takoj sprejela v dom, on pa čudežno ni imel več časa zame, niti toliko, da bi se oglasil na telefona ali SMS sporočila. Presenečenje je sledilo čez pol leta, ko sem iz Okrajnega sodišča prejel predlog za izvršbo zaradi neplačevanje preživnine. V tem predlogu je sin navedel, da sem mu dolžen za vsaki mesec neka čez 50 evrov, ki sva se dogovorila, da jih odštejem. Za nameček, pa je sodišče dodalo še kar vse polne preživnine do konca šolskega leta. Najbolj mučno od vsega pa je to, da me ni nihče pozval naj priložim bilo kaka dokazila o dejanskih plačilih, ampak so celoten postopek izvedli brez mojega vedenja, kljub temu, da sem plačal vse dogovorjene zneske. In tako sem se na enkrat znašel v krogu blokiranih računov in izvršb na osebni dohodek. Kar je še bolj bizarno je to, da v tem sistemu nihče ne ve koliko je že kdo opravil izvršb in tako so mi na enkrat pobrali prihranke iz računov, poleg tega pa so mi tri mesece zapored odtegovali tudi od osebnega dohodka, in mi pustili znesek minimalne plače, tako sem koncu namesto dobrih 600 evrov, ki sem jih po dolgoval, če upoštevamo razliko med dejansko preživnino in dogovorjeno preživnino, pobrali za več ko 5000 evrov denarja. Seveda, sem nato moral do odvetnika, kjer sem vloži nasprotno izvršbo, in po več kot pol leta spet prišel do svojega denarja. V tem času se od vseh, ki o tem odločajo očitno nihče ne vpraša, kako boš preživel družino, ki sem si jo ustvaril, kako bom plačal položnice in ali sem dejansko sploh dolžen tak znesek. Dejstvo je, da lahko očitno vsak državljan na podlagi pravnega naslova, ki je v tem primeru sodba sodišča vloži predlog za izvršbo in se ne bo nihče vprašal ali si dejansko tak znesek dolžan ali gre samo za izmišljotino. Na tebi pa je, da nato dokazuješ dejansko stanje, seveda ob dejstvu, da noben ugovor ne zadrži izvršitve odločbe sodišča.

Seveda je vmes spet minilo šolsko leto in se začelo novo, za katerega pa sin zopet nima pogojev za vpis. In spet se je ponovila stara zgodba, zopet je moral zapustiti doma mater in se preseliti k babici. Še več spet me je po dolgem času poklical in mi povedal, da mu je žal, da je prišlo do tega in, da so pač na njega vplivali druga, no pa da skrajšam, dogovorila sva se, da se lahko najin odnos nadaljuje normalno, če hoče, da pač jaz nisem človek, ki bi koval zamere. Povedal mi je še, da si je najdel delo in da bo pač eno leto delal. Takrat sem mu tudi povsem jasno povedal, da mu ne misllim več dajati denarja in, da naj se zase nauči skrbeti sam. 

Ampak par dni nazaj pa ponoven šok. Pismo iz CSDja v katerem me obveščajo, da se je pri njih oglasil moj sin in jim povedal, da mi je vrnil preveč plačane preživnine a da mu od septembra še nisem nakazal nič preživnin. Seveda me prijazno pozivajo, naj to v izogib težavam naredim. Seveda me je pisanje CSDja zelo začudilo, saj je zakon jasen in pravi da otroku tudi po dopolnjeni polnoletnosti pripada preživnina, če se redno šola, kar pomeni, da redno izpolnjuje vse šolske obveznosti. Iz CDS pa so mi poslali dopis v katerem me pozivajo k plačilu preživnine, kljub temu, da niso niti omenili, da je sin priložil potrdilo o šolanje, še manj pa, da bi mi kopijo tega potrdila tudi posredovali. Seveda sem jim na pisanje prijazno odgovorila, da bom preživnino poravnal takoj, ko bom prejel vsa potrebna dokazila, kot je navedeno na straneh Ministrsva za delo družino in socialne zadeve

Na koncu je povsem na mestu vprašanje ali smo očetje, ki plačujemo preživnino samo molzne krave v očeh otrok ali tudi v očeh države.

Čisto za konec naj povem še to, da je to zapis, ki opisuje moje izkušnje in mnenje.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...