Preskoči na glavno vsebino

Še velik nam manjka

da bomo lahko rekli, da spadamo v moderno in razvito družbo, predvsem pa družbo, ki se zaveda, da bi radi na tem svetu živeli še za nami in bi bilo poštena, da se pomatramo in pustimo ta planet čim bolj čist in življenja vreden tudi za naslednje generacije.

Seveda bose vsi rekli, kaj pa lahk jaz naredim, če pa imamo industrijo, ki neusmiljeno in na vso moč onesnažuje okolje. Žal v primerjavi s tem ena odvržena plastična vrečka v grm res ni nič, ampak gre se za napredek, napredek v razmišljanju, napredek človeka, ki se dogaja že tisoče let in ne vem zakaj bi tudi mi ne napredovali, pa čeravno s tako malenkostjo, kot je, da vržem vrečko v kanto, pa ne kr kako kanto, ampak v tisto, ki je namenjena za to vrečko.

Evo in sedaj smo pri tem, zakaj sploh o tem pišem. Namreč v mesti, pa tudi na vasi imamo t.i. ekološke otoke, na katerih so kante za smeti, ki je vsaka namenjen za različne vrste smeti, ki jih sproduciramo skozi dneve. Smo pač potrošniška družba in nakupi so naš hobij, predvsem pretiravamo pri nakupih hrane in pri tem tudi posledično gre od nas kup razne embalaže v taki in drugačni obliki, ki je izdelana iz različnih materialov. Seveda smo zato napredovali in določili, da bi bilo pametno te smeti že v štartu ločevati in tako so različne službe poskrbele, da imamo na teh otokih več kant v katere nato odlagamo te smeti. V večini primerov je zadeva taka, da obstaja kanta za mečana odpadke, ki je velikokrat v bližini vhodov in do nje na rabimo narediti kakega odvečnga koraka, otoki pa so ponavadi namenjeni širšemu številu ljudem in so zato pač nekje na sredi in od vseh uporabnikov nekako isto oddaljeni. A žal to je za večino tisti korak preveč, ki ga marsikateri ni pripravljen narediti. In zato brez slabe vesti veliko ljudi meče vse povprek v prvo kanto. In ej je sedaj tu napredek... 

Ja ta se je končal pri tem ko so kante nastavili....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…