Preskoči na glavno vsebino

Še velik nam manjka

da bomo lahko rekli, da spadamo v moderno in razvito družbo, predvsem pa družbo, ki se zaveda, da bi radi na tem svetu živeli še za nami in bi bilo poštena, da se pomatramo in pustimo ta planet čim bolj čist in življenja vreden tudi za naslednje generacije.

Seveda bose vsi rekli, kaj pa lahk jaz naredim, če pa imamo industrijo, ki neusmiljeno in na vso moč onesnažuje okolje. Žal v primerjavi s tem ena odvržena plastična vrečka v grm res ni nič, ampak gre se za napredek, napredek v razmišljanju, napredek človeka, ki se dogaja že tisoče let in ne vem zakaj bi tudi mi ne napredovali, pa čeravno s tako malenkostjo, kot je, da vržem vrečko v kanto, pa ne kr kako kanto, ampak v tisto, ki je namenjena za to vrečko.

Evo in sedaj smo pri tem, zakaj sploh o tem pišem. Namreč v mesti, pa tudi na vasi imamo t.i. ekološke otoke, na katerih so kante za smeti, ki je vsaka namenjen za različne vrste smeti, ki jih sproduciramo skozi dneve. Smo pač potrošniška družba in nakupi so naš hobij, predvsem pretiravamo pri nakupih hrane in pri tem tudi posledično gre od nas kup razne embalaže v taki in drugačni obliki, ki je izdelana iz različnih materialov. Seveda smo zato napredovali in določili, da bi bilo pametno te smeti že v štartu ločevati in tako so različne službe poskrbele, da imamo na teh otokih več kant v katere nato odlagamo te smeti. V večini primerov je zadeva taka, da obstaja kanta za mečana odpadke, ki je velikokrat v bližini vhodov in do nje na rabimo narediti kakega odvečnga koraka, otoki pa so ponavadi namenjeni širšemu številu ljudem in so zato pač nekje na sredi in od vseh uporabnikov nekako isto oddaljeni. A žal to je za večino tisti korak preveč, ki ga marsikateri ni pripravljen narediti. In zato brez slabe vesti veliko ljudi meče vse povprek v prvo kanto. In ej je sedaj tu napredek... 

Ja ta se je končal pri tem ko so kante nastavili....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...