Preskoči na glavno vsebino

Kruha in iger

ali bolje rečeno bolj iger je polna te dni tale naša Slovenija. Ker je v teku Evropsko prvenstvo v košarki in ker naša ekipa navdušuje s predstavami in je včeraj premagala še Španijo in bomo igrali finale, smo sedaj vsi nahajpani in bi si jih najraj kar domov peljali. Pa do apelov Vladi, da kupi karte za Instanbul in podobnih nesmislov, ki jih je v tem času poln internet. Seveda bi bila slika ravno nasprotna, če bi ekipi šlo slabo, pol bi jih vsi naganjali bog ve v kere rodne kraje in podobno, kot pač samo prebivalci Blatnega dola znamo. 

Potem je tu nogomet, Maribor je igral prvo tekmo v Ligi prvakov in remiziral s Spartakom in Moskve. Meni je služba omogočila, da sem bil na tekmi, pa ne samo to, bil sem tam veliko prej in še pol, ko so vsi normalni že bli doma. Seveda sem spet videl marsikaj, kot naprimer to, kako skupina zamaskirancev razbija vse okoli sebe in se dere "Mi smo Maribor". A res? Oni so po njihovem Maribor, kaj sem pol jaz, ki živim v tem mestu in hodim po ulicah, seveda brez kola v rokah in nimam namena, da bi koga pretepel ali kaj razbil. Za njih očitno budala. Vse kar upam je da bodo ti isti šli tud v Seviljo in to isto vpili tam. Ja me prav zanima, keri bo imel jajca za kaj takega. Bolj se mi zdi, da se bodo zarad varnosti še v njihove majce oblekli, samo, da jih keri ne prepozna. Seveda Španci še niso pozabili Tepanja izpred štirih let.

Pa, da se odmaknem malo od športa, imamo potem tu še politike, ki bodo seveda z veseljem prevzeli odgovornost za vse športne uspehe in se bodo veselo nastavljali pred fotografi skupaj z našimi športniki. No edin mogoče ne Mahnič, ki organizira bataljon somišljenikov in bo napadel Hrvate. Po prvih podatkih bo vsekal pri Istri in uporabil oba topa in ladjo. Adijo pamet, kaj smo si izvolili, še huje pri vsem tem je, da idiot, ki ni puške še nikol držal v rokah predseduje odboru za obrambo. 

res je pester tale september.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…