Preskoči na glavno vsebino

Zgodba se ponavlja

in sicer sem v svoji preteklosti že imel podobno izkušnjo kar se pregledov pri okulistu tiče. Moja je bila vezana na podalševanje veljavnosti vozniškega. Če najdem zapis iz starega bloga o tem ga bom prilimal.

Sedaj je zgodba skoraj identična a se tiče otroka. Pri treh letih sma z Mihcem šla na sistematski pregled. Kaj vse sma tam počela ne bom razlagal na dolgo in široko, verjamem, da vas ima večina mladino in ste vsi šli skozi to. O sami smiselnosti tega pregleda naj vsak presodi sam. Ampak, da stvar lahko traja tudi tri ure plus in kaj to pomeni za enega tri letnika je lahko vsakemu jasno. V glavnem po vseh selitvah od psihologa do psihiatra, do razvojne do doktorce, do laboratorija in še in še, sam prišla tud do okulista. In, ker je že blo men počasi vsega dost si lahko samo mislimo, kako je blo našmu fantu, ki že tako ni znan, da bi dolgo zdržal pri miru in na enem mestu. 

V glavnem po že ne vem katerem vprašanju kdaj bo konec pridema do okulista in tam se fante odloči, da ima vsega dost in, da je sodelovanja dovolj in ne zlepa ne zgrda ni šlo. Rezultat je bil "logičen", da pač slabo vidi in, da moramo še na specialistični pregled k okulistu. Ni druge, seveda ga naročimo in gremo. Dobi kapljice, opravi pregled vse b.p. No, da bomo sigurni dobimo še en termin čez šest mesecev. Tud na tega seveda grema (ravno sma prišla nazaj). Zdravnica se odloči, da poskusimo brez kapljic. Posadima se na stol in gledama like, od velikega do malega. Najprej na obe očesi nato še posamično levo in desno. Vse OK! Še jaz sem komaj videl tiste tamale, Miha jih je zmogle z lahkoto. Sledi kontrola še z aparatom. Tud tu vse b.p. Očesni pritisk b.p. V glavnem vse cool. Že sem vesel, da ne bom rabu več obremenjevat otroka s takimi stvarmi, nato pa hladen tuš. Kontrola čez šest mesecev. Zakaj že? Ravno izvema, da vidima kot sova, potem pa to. 

Kak je lahko moj zaključek, treba je tržit od t.i. pacijnta kolk se da pa če tudi je zdrav. Adijo pamet.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…