Preskoči na glavno vsebino

Zgodba se ponavlja

in sicer sem v svoji preteklosti že imel podobno izkušnjo kar se pregledov pri okulistu tiče. Moja je bila vezana na podalševanje veljavnosti vozniškega. Če najdem zapis iz starega bloga o tem ga bom prilimal.

Sedaj je zgodba skoraj identična a se tiče otroka. Pri treh letih sma z Mihcem šla na sistematski pregled. Kaj vse sma tam počela ne bom razlagal na dolgo in široko, verjamem, da vas ima večina mladino in ste vsi šli skozi to. O sami smiselnosti tega pregleda naj vsak presodi sam. Ampak, da stvar lahko traja tudi tri ure plus in kaj to pomeni za enega tri letnika je lahko vsakemu jasno. V glavnem po vseh selitvah od psihologa do psihiatra, do razvojne do doktorce, do laboratorija in še in še, sam prišla tud do okulista. In, ker je že blo men počasi vsega dost si lahko samo mislimo, kako je blo našmu fantu, ki že tako ni znan, da bi dolgo zdržal pri miru in na enem mestu. 

V glavnem po že ne vem katerem vprašanju kdaj bo konec pridema do okulista in tam se fante odloči, da ima vsega dost in, da je sodelovanja dovolj in ne zlepa ne zgrda ni šlo. Rezultat je bil "logičen", da pač slabo vidi in, da moramo še na specialistični pregled k okulistu. Ni druge, seveda ga naročimo in gremo. Dobi kapljice, opravi pregled vse b.p. No, da bomo sigurni dobimo še en termin čez šest mesecev. Tud na tega seveda grema (ravno sma prišla nazaj). Zdravnica se odloči, da poskusimo brez kapljic. Posadima se na stol in gledama like, od velikega do malega. Najprej na obe očesi nato še posamično levo in desno. Vse OK! Še jaz sem komaj videl tiste tamale, Miha jih je zmogle z lahkoto. Sledi kontrola še z aparatom. Tud tu vse b.p. Očesni pritisk b.p. V glavnem vse cool. Že sem vesel, da ne bom rabu več obremenjevat otroka s takimi stvarmi, nato pa hladen tuš. Kontrola čez šest mesecev. Zakaj že? Ravno izvema, da vidima kot sova, potem pa to. 

Kak je lahko moj zaključek, treba je tržit od t.i. pacijnta kolk se da pa če tudi je zdrav. Adijo pamet.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...