Preskoči na glavno vsebino

Če nergam

to najbrž pomeni, da sem že star al kako? Najbrž že, ampak v tem zapisu bom delal samo to, nergal namreč. Na tem svetu je kup stvari, ki mi grejo močno na jetra, da ne rečem še na kaj druga in s tem nerganjem ne verjamem, da bom kaj spremenil, mi bo pa veliko lažje, ko se bom malo izkašljal.

Torej, kje naj začnem a bi spet pri smeteh, ne ne bom, tokrat ne, no mogoče samo malo, da se obregnem ob tiste, ki še sedaj ne ločujejo smeti, ampak za te verjamem, da obstaja poseben krog pekla, no upam, da je tako in bojo tam sortirali do onemoglosti. Bom pa tokrat najprej začel pri obnašanju v prometu, to, da se ne znamo obnašati v prometu je že stara resnica, ampak imamo pa ekstreme, katerih razmišljanje ne seže dlje, kot je razdalja od nosu do ust. V zelo kratkem času sem bil namreč priča dvema dogodkom. Obakrat je kreten za volanom divjal po eni najbolj prometnih ulic na Taboru, da ne omenjam, da je okoli tudi polno pešcev, saj je čisto zraven bolnica. No v glavnem obe prigodi sta se končali s prometno nesrečo, od katere jo je enkrat skupil tudi nekdo, ki je na avtobusni sedel in čakal bus. Torej, kaj imaš v glavi, ko v avtu divjaš, po takih ulicah ne vem, ampak kaj velik ne, to je ziher.

Pa, da še ostanem malo pri prometu. Veliki večini se skoz kam mudi in so zato še bolj nestrpni drug do drugega in tako je tudi med pešci in kolesarji, ki  jih je v mestu kar nekaj. En čez drugega godijo in se vozijo, prvi hodijo po kolesarskih, drugi se vozijo po pločnikih. A pa se je res tako težko spravit vsak na svoje in bi bilo slabe volje bistveno manj, ali pa jo sploh nebi bilo.

Zdaj pa še malo o štirinožnih ljubiteljih. To, da se večini ne da pripogniti za dreki svojih ljubljenčkov je že večkrat izpeta pesem, me pa na tem mestu zanima, če mi lahko kdo pojasni, kakšna je razlika med psom, ki ni na povodci in psom, ki je na 20 metrskem povodcu. Za mene samo ena v onega, ki je na povodcu se lahko zapletem in padem... Ja zdaj pa sem jaz nestrpen, a zakaj? A je tek težko držat psa na kratko tam, kjer je polno ljudi, pri nas imamo celo mesta v parku namenjena temu, da štirinožci prosto tekajo, a so bolj ko ne prazna, zakaj pojma nimam.

Bom zdaj nehal nergat, kdaj drugič naprej. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…