Preskoči na glavno vsebino

Obnova brez stresa


je nemogoča, to je edini stavek, ki obstaja pri tej besedni zvezi, se pravi obnova in stres. 


Torej, mi smo se lotili obnove, kuhinje, pa ne, da bi imeli staro kuhinjo, daleč od tega, a bila je kuhinja, ki smo jo pojerbali od prejšnjih lastnikov in je bila milo rečeno nefunkcionalna, sploh glede na to, da smo mi, no bolje rečeno moja žena veliko gurmanski navdušenci in kuhamo vse živo, kar pa zahteva tudi kup pripomočkov, ki pa so bili razstavljeni po vseh mogočih vogalih in policah. V glavnem, da skrajšam, pač odločitev je padla, da se lotimo prenove, no to je za sabo potegnilo tudi menjavo keramike na tleh, ki pa ni bila samo v kuhinji pač pa tudi v predsobi in hodniku. In ker je to pol pomenilo, da bomo vtrgali ven praktično pol stanovanja, smo tud vedeli, da bo potrebno za kak teden oditi od doma.

Torej najdemo mojstrico, ki ne samo, da nam bo zrisala kuhinjo pač pa tudi ima mojstre, ki nam bodo uredili ostala dela, kar se tiče obnove, se pravi vtrgali ven keramiko, podrli manjšo steno v kuhinji, prestavili elektriko in vodo, ter nato seveda zrihtali stene in položili keramiko na novo. Cel čas dogovorov smo jim polagali na dušo, da nam ni pomembno kdaj se bodo dela začela a ko se bodo, da se glavnina konča v tednu dni, da se lahko vrnemo domov. In seveda, kljub obljub in besed, da bo vse tako kot mora biti, mi pa tudi naivni, da bo res tako v ponedeljek 6.januarja zapustimo stanovanje. A seveda ni niti približno potekalo vse tako tekoče, pa ne, da bi se zadeve nepričakovano podaljševala zaradi dodatnih del, pač pa so se podaljševale za to, ker se pač ni delalo. Log story short, v nedeljo je bila urejena voda, poštemana elektrika in na eno petino položena keramika. Potem je sledil krizni sestanek, ki sma ga sklicala in zopet zagotovila, kako se bo lahko v sredo montirala kuhinja, za kar pa sem jaz že v štartu vedel, da je neizvedljivo, ker keramika in malarija se pač ne moreta delati istočasno. Seveda sem imel prav in smo potem stene sušili do petka, ko je prišel mizar in pričel s sestavljanjem kuhinje, ki se je potem zavleklo v pozno noč in se nadaljevalo v nedeljo, potem še priklop elektrike in danes še dokončanje obrob keramike in silikoniranje in danes smo 22. januarja. Torej iz 7 dni smo potegnili v 16 dni pa še manjka par malenkosti, ki pa jih bom zrihtal sam, to so led lučke pod elementom in prestavitev luči.

Kar se same izvedbe tiče smo zadovoljni z položitvijo keramike in z kuhinjo, malarija pa je bila bolj na horuk in vem, da bi se jo dalo narediti bolje.

                                                                     Razbito




Končano




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…