Preskoči na glavno vsebino

Dober trening

pomaga zbistriti možgane, še kako velja. Pred dobro uro sem bil prepričam, koko bom spet svoje nezadovoljstvo zaradi enih zadev v službi zlil tule v te vrstice. To sem že storil v preteklosti pa pravega efekta ni bilo, razen razgovor pri šefu. Ampak tokrat pa se bom ugriznil v prst in ne bom pisal več o teh stvareh, ker ne pisanje ne dobronamerno "jamranje" ne pomaga nič. Bom pač tak kot vsi ostali začel gledat le na lastno rit, pa bo.

In sedaj problem o čem torej naj pišem, ko pa ne bom o tem o čemer sem razglabljal v sebi celo nočno pa še lep del jutra. Lahk bi spet o naravi pa o smeteh, pa sem tud o tem tolk, da glava peče, mogoče samo opozorim podkast Frekvenca x, kjer se lotevajo super vsebin o podnebju, globalnem segrevanju in teh rečeh, torej, ved, da vas velik posluša podkaste pa namenite kaj časa tudi temu. 

Torej podnebje in smeti odpadejo, kaj pa šport, ta je v bistvu krivec, da ne pišem o tem o čemer bi moral. Pa sem tud o tem napisal že tolk, da glava peče, pa neke tople vode tud ne morm odkrit. Aja mogoč, o tem, da sem nekaj dni nazaj zjutraj med tekom pred službo, ja pred službo, no saj veste čudak pa to. No spomnil sem se starejšega gospoda, ki sem ga redno srečeval na svojih jutranjih treningih, takrat sem temu rekel trening, ker sem tekel res spoštljive hitrosti. No v glavnem njega sem srečal vsako jutro kako je lepo počasi ubiral po pločnikih in takrat se mi to ni zdelo nič kaj takega pač še en tekač. No danes se zavedam, da je on to počel takrat za zdravje za razliko od mene, ki sem ta pojem začel spoznavati nedolgo nazaj.

Torej šport odpade, bi pa lahk kaj o naprimer športnih urah, Polar mi je ukinil aplikacijo za trekanje aktivnosti, ker je moja ura tako zastarela in ni "pametna" tako, da sedaj ne morem več nalagati treningov na njihovo spletno stran, kot sem jih do sedaj. No roko na srce sem jih samo nalagal, da bi pa šel kdaj gledat za nazaj ali pa nedaj bože še delat kake analize se pa ne spomnim, da bi. In kaj zdaj a naj si kupim "pametno" uro, da si bom lahk loudal treninge... Če dobro pomislim, nima smisla, pulza si že z to uro ziher med treningom nisem meril tri leta, razdaljo si zmerim na biciklu z števcem, v skrajni sili pa s telefonom, torej imam sedaj uro pri športu samo zarad tega, da nisem predolgo, smešno ne. Torej ura odpade.

Kaj pa knjige? Ne morm, ker nisem prebral nič pametnega, no sem pa končno dobil eno, ki sem jo čakal, tako, da apdejt o knjiga sledi kmalu.

A bi vreme? Nima smisla, to itak spada v prvo poglavje...

Torej nima kaj pametnega za napisat, in bom raj tiho. Ampak tole je pa res "kr neki".

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…