Preskoči na glavno vsebino

A jih še sploh imamo???

Kaj imam pri tem v mislih, se sprašujete, no bom povedo, mislim, na vrednote. Človeške vrednote, kaj nam pomeni za neko pomembno vrednoto v tem času. A je to nov avto, potem kam bomo šli na dopust, da se bomo potem lahk hvalili, a so to drage obleke. Ja, po moje je vse to danes res vrednota, ki nekaj pomeni, ampak ali pa je vrednota tudi poštenost. Hmmm, ne verjamem, sploh pa ne po današnjem dogodku.
In kaj se je dogajalo? Vstanem tko, kot vsako jutro, kr zgodaj in se spravim tečt in tak, kot vsako jutro najprej rečem, ah danes pa sam eno desetko, pa pod tuš pa bo, no pol pa vedno dodam še par kilometrov in tako tud danes zjutraj, glih v dodatku teka, tik pred blokom na pločniku skoraj že odlaufam mimo, ko se le zavem, da je na tleh mobilnik. Seveda se ustavim, ga poberem in se odločim, da bom od doma pogledo čigav je, mal poklico in zadevco vrno, čim prej, saj vemo kak je danes brez telefončkov, kriza...
Pridem domov, pogledam zadnje klice in vidim na displeju samo en zapis in to je mami. Takoj mi je jasno, da je telefon izgubil eden od mladih nadobudnežev, pri tem, ko je hitel v šolo. Nič stisnem kliči in čakam na mamico. Par signalov in na drugi strani glas ženske, na brzino se predstavim in razložim, kakšna je zadeva, da imam v rokah telefon, najbrž last nejenga otroka, ki se je pač po nesreči znašel na pločniku in, da naj sam povejo kam naj ga dostavim. Potem pa, najprej tišina, nato vprašanje, kaj, kdo kliče, od kod vam telefon. Ja, no gospa nisem ga ukradu in zdaj zahtevam odkupnino, najdu sem ga, pa bi ga rad sam vrno, si misli, a v miru še enkrat počasi razložim vso zadevo. Na drugi strani pa hladen odgovor: "Aja, no, neste ga do vratarja firme, pa ga tam pustite, adijo!" Aja si mislim, no hvala, ker ga lahk vrnem, no se opravičujem, ker sem ga najdu. Ja nič vsedem se v avto in telefon oddam, kot mi je blo ukazano in grem.
Dan mi sicer tud tako obnašanje ne more pokvarit, ker vem da zame so vrednote vse kaj druga, kot dober avto, telefon, pa ne vem kaj še vse, ampak je to skrb do sočloveka, vendar pa mislim, da mal ta vrednota izgublja vrednost v današnjem času.
Vse bolj pa se mi zdi da velja tud tole: "Dobrota je sirota", žal.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…