Preskoči na glavno vsebino

A jih še sploh imamo???

Kaj imam pri tem v mislih, se sprašujete, no bom povedo, mislim, na vrednote. Človeške vrednote, kaj nam pomeni za neko pomembno vrednoto v tem času. A je to nov avto, potem kam bomo šli na dopust, da se bomo potem lahk hvalili, a so to drage obleke. Ja, po moje je vse to danes res vrednota, ki nekaj pomeni, ampak ali pa je vrednota tudi poštenost. Hmmm, ne verjamem, sploh pa ne po današnjem dogodku.
In kaj se je dogajalo? Vstanem tko, kot vsako jutro, kr zgodaj in se spravim tečt in tak, kot vsako jutro najprej rečem, ah danes pa sam eno desetko, pa pod tuš pa bo, no pol pa vedno dodam še par kilometrov in tako tud danes zjutraj, glih v dodatku teka, tik pred blokom na pločniku skoraj že odlaufam mimo, ko se le zavem, da je na tleh mobilnik. Seveda se ustavim, ga poberem in se odločim, da bom od doma pogledo čigav je, mal poklico in zadevco vrno, čim prej, saj vemo kak je danes brez telefončkov, kriza...
Pridem domov, pogledam zadnje klice in vidim na displeju samo en zapis in to je mami. Takoj mi je jasno, da je telefon izgubil eden od mladih nadobudnežev, pri tem, ko je hitel v šolo. Nič stisnem kliči in čakam na mamico. Par signalov in na drugi strani glas ženske, na brzino se predstavim in razložim, kakšna je zadeva, da imam v rokah telefon, najbrž last nejenga otroka, ki se je pač po nesreči znašel na pločniku in, da naj sam povejo kam naj ga dostavim. Potem pa, najprej tišina, nato vprašanje, kaj, kdo kliče, od kod vam telefon. Ja, no gospa nisem ga ukradu in zdaj zahtevam odkupnino, najdu sem ga, pa bi ga rad sam vrno, si misli, a v miru še enkrat počasi razložim vso zadevo. Na drugi strani pa hladen odgovor: "Aja, no, neste ga do vratarja firme, pa ga tam pustite, adijo!" Aja si mislim, no hvala, ker ga lahk vrnem, no se opravičujem, ker sem ga najdu. Ja nič vsedem se v avto in telefon oddam, kot mi je blo ukazano in grem.
Dan mi sicer tud tako obnašanje ne more pokvarit, ker vem da zame so vrednote vse kaj druga, kot dober avto, telefon, pa ne vem kaj še vse, ampak je to skrb do sočloveka, vendar pa mislim, da mal ta vrednota izgublja vrednost v današnjem času.
Vse bolj pa se mi zdi da velja tud tole: "Dobrota je sirota", žal.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…