Končno maraton pod 3 ure, natančneje 2:58:02, seveda pa je malo pripomogla tudi rahlo spuščajoča trasa, vseeno pa je bilo vmes za 160 metrov takšnih in drugačnih vzpončkov.
so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev. Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico. In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne
in tokrat nekaj o delu, službi, stresu na delovnem mestu zaradi dela ali zaradi ljudi, ki te obkrožajo pri delu. Ja vem, ni ravno poletje čas, ko bi se na veliko razmišljalo o delu, zdaj je čas, ko se ljudje sproščajo, so na dopustih ali malo delajo med tem, ko čakajo na dopust in podobno. A vseeno, me je lastna izkušnja pripeljala do določenih spoznanj in jaz pač ne morem drga kot, da o tem nekaj napišem. Kot rečeno, vse to je moja izkušnja, moje razmišljanje in čisto mogoče je, da ne delite mojega mnenja ali pa da imate drugačne izkušnje, a kot rečeno moja je pač takšna. Torej pol mesca nazaj sem se vrnil na staro delovno mesto, ki je na mojo srečo veliko manj stresno, kot je bilo prejšnje, no mogoče še na tem mestu povem, da ni zaradi tega nič bolj ali manj plačano, kar je svojevrsten absurda, ampak pustimo to. Torej vrnitev nazaj na staro delovno mesto in samo dva tedna sem potreboval, da sem videl, da je lahko delo prav sproščujoče, sploh, ko se človek več ne rabi obremenjevati
a tokrat sem moral. Prekopiral bom namreč zapis ki je bil objavljen v Dnevnikovi kolumni , samo v razmislek vsem in vsakomur o teh časih katere živimo, nekateri pa žal životarijo. Matjaž Figelj, dr.med., spec. interne medicine: Dolce vita (sladko življenje) (Dnevnikova kolumna, 30.12.2020) Leto 2020 zaključujem v stilu: z virozo, katere pomen je bil letos povzdignjen na pediestal nad-bolezni. Glede na to, da imam pri svojih letih še precej dober spomin, letošnja viroza ni popolnoma nič drugačna, kot vsakoletna v tem času, ko mi pade službeni adrenalin in začne telo funkcionirati na nižjih obratih. Podobne izkušnje ima 99,97% ljudi, ki je prebolelo to "nad-bolezen". Nekaj jih seveda te sreče tudi nima, a tako je bilo vsako leto, ne samo letos. Ni več skrivnost, da je propagandni stroj ljudi po celem svetu pripeljal do masovne histerije, katere rezultat je popolna degradacija družbe kot smo jo poznali. Celotna družba je pahnjena v temni srednji vek, kjer je vera samo ENA IN