Preskoči na glavno vsebino

Prva vožnja

na kolesu ni bila prav dolga, vendar čist za dosti, da sem se spomnil par stvari, ki so stalnica, ki me že nekaj časa spremljajo na raznih vožnjah. Seveda je kolesarjenje lep šport, sploh, če ga jemlješ bolj tako rekreativno, kot jaz, in ga imam bolj za sprostitev, kot pa za prav resen trening.
Vendar pa ta zapis ne bo o tem kako lepo je na kolesu, čeprav bi lahko bil, ampak bo o tem, v kaj se spremenimo ljudje, ko se vsedemo za volan svojih avtomobilov.
Zaka? Zato, ker sem na kolesu doživel že toliko šokov, ki so mi jih povzročili vozniki avtomobilov, tovornjakov, avtobusov in še česa. In danes, ko sem se vsedel prvič v tej sezoni na kolo, nisem rabu prevozit glih 100 kilometrov, da sem spet ugotovil, da sem na cesti vreden manjm, kot kup dreka, ker tistega, se vsak šofer poskuša zognit, mene na kolesu pa bi najraje povozili.
Peljem se proti križišču, po glavni cest, da ne bo pomote, avto na stranski cesti, ki seveda brez pomisleka, zapelje pred mano ven, kot da me ni, malo naprej me začne prehitevati voznik za mano, nasproti vozeče vozilo zanj ni ovira, da me nebi začel prehitevat, pa čeprav, moram jaz pol plezat po pločniku, še huje v krožišču, brez pomisleka zapelje pred mano voznica, čeprav sem jaz že v krožišču ona pa se šele vključuje, in še bi se kaj najdlo.
A je kdo, kdaj slišal za načelo zaupanja v prometu. Vem vsi smo to slišali, če ne drgač, ko takrat, ko smo delali vozniški izpit, slišali ja, ampak a si ga je kdo zaponil?! No, da obnovim, zakaj sploh gre pri tem. Gre za to, da jaz, ki vozim po glavni cesti zaupam vozniku, ki je na stranski cesti, da bo počakal, ne obratno, da bo kolesar, ki je za voznika avta pač zgleda ovira, ne bodi ga treba ali še kaj hujšga, počakal na glavni cesti, ker pač tisti, ki prihaja z stranske ceste, je pač v avtu in se mu po "defoltu" bolj mudi, ker če bi mel čas bi se vozil s kolesom, tak ko jaz, al kaj, ne vem no....
Na koncu, pa pika na i, s katero pa res dobim občutek, da sem neviden. Pred mene stopi mulc, ki me gleda in pred tem stoji na robu ceste, ker se nasproti pripelje avto, ko pa gre ta mimo, pa brez pomisleka stopi na cesto, ker pač jaz na kolesu, bom pa že počako, al kaj ima v mislih, no tega mi ni znal razložit, čeprav sem mu mal poskušal dopovedat, da mu bom oprostil, če mi bo dal pameten odgovor, ampak nula...
Mogoč bo kdo rekel, da sem poklicno deformiran, tud možno in v takih trenutkih si spet želim, da bi bil prometnik in bi, grrrr, raj ne povem, kaj bi ;)
OK, zdaj pa se še sam vprašam, kak pa sem jaz, ko se vsedem v avto. Hmmm, po dobrem premisleku, lahk zagotovim, da me kolesarji in pešci, najmanj pa tekači v prometu ne motijo. Me pa motijo vozniki, ki vozijo 70 km/h tam kjer je omejitev 90 km/h, motijo, me tisti, ki spijo pred semaforji in začnejo iskat prvo prestavo, ko so 100%, da je na semaforju že vsaj 10 sekund zelena, motijo me tisti, ki me prehitevajo po desni po avtocesti, pa še bi se kaj najdlo.
Ali sem zaradi tega istim kot zgoraj opisani, ne vem mogoče pa...

P.S. Prvi dnar, ki bo viška ga namenim za nakup gorca.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…