Preskoči na glavno vsebino

Prva vožnja

na kolesu ni bila prav dolga, vendar čist za dosti, da sem se spomnil par stvari, ki so stalnica, ki me že nekaj časa spremljajo na raznih vožnjah. Seveda je kolesarjenje lep šport, sploh, če ga jemlješ bolj tako rekreativno, kot jaz, in ga imam bolj za sprostitev, kot pa za prav resen trening.
Vendar pa ta zapis ne bo o tem kako lepo je na kolesu, čeprav bi lahko bil, ampak bo o tem, v kaj se spremenimo ljudje, ko se vsedemo za volan svojih avtomobilov.
Zaka? Zato, ker sem na kolesu doživel že toliko šokov, ki so mi jih povzročili vozniki avtomobilov, tovornjakov, avtobusov in še česa. In danes, ko sem se vsedel prvič v tej sezoni na kolo, nisem rabu prevozit glih 100 kilometrov, da sem spet ugotovil, da sem na cesti vreden manjm, kot kup dreka, ker tistega, se vsak šofer poskuša zognit, mene na kolesu pa bi najraje povozili.
Peljem se proti križišču, po glavni cest, da ne bo pomote, avto na stranski cesti, ki seveda brez pomisleka, zapelje pred mano ven, kot da me ni, malo naprej me začne prehitevati voznik za mano, nasproti vozeče vozilo zanj ni ovira, da me nebi začel prehitevat, pa čeprav, moram jaz pol plezat po pločniku, še huje v krožišču, brez pomisleka zapelje pred mano voznica, čeprav sem jaz že v krožišču ona pa se šele vključuje, in še bi se kaj najdlo.
A je kdo, kdaj slišal za načelo zaupanja v prometu. Vem vsi smo to slišali, če ne drgač, ko takrat, ko smo delali vozniški izpit, slišali ja, ampak a si ga je kdo zaponil?! No, da obnovim, zakaj sploh gre pri tem. Gre za to, da jaz, ki vozim po glavni cesti zaupam vozniku, ki je na stranski cesti, da bo počakal, ne obratno, da bo kolesar, ki je za voznika avta pač zgleda ovira, ne bodi ga treba ali še kaj hujšga, počakal na glavni cesti, ker pač tisti, ki prihaja z stranske ceste, je pač v avtu in se mu po "defoltu" bolj mudi, ker če bi mel čas bi se vozil s kolesom, tak ko jaz, al kaj, ne vem no....
Na koncu, pa pika na i, s katero pa res dobim občutek, da sem neviden. Pred mene stopi mulc, ki me gleda in pred tem stoji na robu ceste, ker se nasproti pripelje avto, ko pa gre ta mimo, pa brez pomisleka stopi na cesto, ker pač jaz na kolesu, bom pa že počako, al kaj ima v mislih, no tega mi ni znal razložit, čeprav sem mu mal poskušal dopovedat, da mu bom oprostil, če mi bo dal pameten odgovor, ampak nula...
Mogoč bo kdo rekel, da sem poklicno deformiran, tud možno in v takih trenutkih si spet želim, da bi bil prometnik in bi, grrrr, raj ne povem, kaj bi ;)
OK, zdaj pa se še sam vprašam, kak pa sem jaz, ko se vsedem v avto. Hmmm, po dobrem premisleku, lahk zagotovim, da me kolesarji in pešci, najmanj pa tekači v prometu ne motijo. Me pa motijo vozniki, ki vozijo 70 km/h tam kjer je omejitev 90 km/h, motijo, me tisti, ki spijo pred semaforji in začnejo iskat prvo prestavo, ko so 100%, da je na semaforju že vsaj 10 sekund zelena, motijo me tisti, ki me prehitevajo po desni po avtocesti, pa še bi se kaj najdlo.
Ali sem zaradi tega istim kot zgoraj opisani, ne vem mogoče pa...

P.S. Prvi dnar, ki bo viška ga namenim za nakup gorca.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…