Prva vožnja

na kolesu ni bila prav dolga, vendar čist za dosti, da sem se spomnil par stvari, ki so stalnica, ki me že nekaj časa spremljajo na raznih vožnjah. Seveda je kolesarjenje lep šport, sploh, če ga jemlješ bolj tako rekreativno, kot jaz, in ga imam bolj za sprostitev, kot pa za prav resen trening.
Vendar pa ta zapis ne bo o tem kako lepo je na kolesu, čeprav bi lahko bil, ampak bo o tem, v kaj se spremenimo ljudje, ko se vsedemo za volan svojih avtomobilov.
Zaka? Zato, ker sem na kolesu doživel že toliko šokov, ki so mi jih povzročili vozniki avtomobilov, tovornjakov, avtobusov in še česa. In danes, ko sem se vsedel prvič v tej sezoni na kolo, nisem rabu prevozit glih 100 kilometrov, da sem spet ugotovil, da sem na cesti vreden manjm, kot kup dreka, ker tistega, se vsak šofer poskuša zognit, mene na kolesu pa bi najraje povozili.
Peljem se proti križišču, po glavni cest, da ne bo pomote, avto na stranski cesti, ki seveda brez pomisleka, zapelje pred mano ven, kot da me ni, malo naprej me začne prehitevati voznik za mano, nasproti vozeče vozilo zanj ni ovira, da me nebi začel prehitevat, pa čeprav, moram jaz pol plezat po pločniku, še huje v krožišču, brez pomisleka zapelje pred mano voznica, čeprav sem jaz že v krožišču ona pa se šele vključuje, in še bi se kaj najdlo.
A je kdo, kdaj slišal za načelo zaupanja v prometu. Vem vsi smo to slišali, če ne drgač, ko takrat, ko smo delali vozniški izpit, slišali ja, ampak a si ga je kdo zaponil?! No, da obnovim, zakaj sploh gre pri tem. Gre za to, da jaz, ki vozim po glavni cesti zaupam vozniku, ki je na stranski cesti, da bo počakal, ne obratno, da bo kolesar, ki je za voznika avta pač zgleda ovira, ne bodi ga treba ali še kaj hujšga, počakal na glavni cesti, ker pač tisti, ki prihaja z stranske ceste, je pač v avtu in se mu po "defoltu" bolj mudi, ker če bi mel čas bi se vozil s kolesom, tak ko jaz, al kaj, ne vem no....
Na koncu, pa pika na i, s katero pa res dobim občutek, da sem neviden. Pred mene stopi mulc, ki me gleda in pred tem stoji na robu ceste, ker se nasproti pripelje avto, ko pa gre ta mimo, pa brez pomisleka stopi na cesto, ker pač jaz na kolesu, bom pa že počako, al kaj ima v mislih, no tega mi ni znal razložit, čeprav sem mu mal poskušal dopovedat, da mu bom oprostil, če mi bo dal pameten odgovor, ampak nula...
Mogoč bo kdo rekel, da sem poklicno deformiran, tud možno in v takih trenutkih si spet želim, da bi bil prometnik in bi, grrrr, raj ne povem, kaj bi ;)
OK, zdaj pa se še sam vprašam, kak pa sem jaz, ko se vsedem v avto. Hmmm, po dobrem premisleku, lahk zagotovim, da me kolesarji in pešci, najmanj pa tekači v prometu ne motijo. Me pa motijo vozniki, ki vozijo 70 km/h tam kjer je omejitev 90 km/h, motijo, me tisti, ki spijo pred semaforji in začnejo iskat prvo prestavo, ko so 100%, da je na semaforju že vsaj 10 sekund zelena, motijo me tisti, ki me prehitevajo po desni po avtocesti, pa še bi se kaj najdlo.
Ali sem zaradi tega istim kot zgoraj opisani, ne vem mogoče pa...

P.S. Prvi dnar, ki bo viška ga namenim za nakup gorca.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport