Preskoči na glavno vsebino

Dva dni po

po padcu z biciklom, sem seveda že spet na njemu in ponovn poskus zvoziti pondelkovo traso se je tokrat izšel ;)

Dobrih 50 kilometrov po Dravskem polju, lep jesenski dan, suho listje, ki diši iz okoliških gozdov, mi je dalo mislit o tem in onem. Nikakor ne morem pozabit pondelkove nezgode, no o tem kak dobro sem jo odnesel, le z odrgnejno kožo mal tu, mal tam, no pa da ne pozabim na skor uničeno uro, ki pa je že poservisirana. Kolesu pa tud skor nič, razen mal odrgnjen oz. raztrgan trak na balanci. Ja to je v bistvu celoten izkupiček moje nesreče. Skor nič, torej.

Bolečine in odrgnine bojo seveda minile, to že vem, ker ni blo prvič, da mam podrgnjeno kožo, čeprav sem to do sedaj prakticiral le na rolkah, no rezultat je skor isti.

Sem pa si danes podrobno ogledal kraj dogodka. Ja ni kaj dodat, pač sem spregledal ležečega policaja (mal smešno ne), ki me je katapultiral v zrak, no pristanek pa je bil bolj trd in to praktično na vhod fabrike Pinus v Račah.

Ampak kaj je "pojnt" vsega. Ko sem tako poletel po luftu in pol kr trdo pristal in po moje kr nekaj časa ležal na tleh, pa pol še dlje cel krvav stal za cesto, ni blo nikogar, ampak res nikogar, ki bi pokazal vsaj mal interesa, da bi me vprašal a sem OK, a mogoč rabim kako pomoč, ja še vratar fabrike me je sam zabodeno gledal (varnostnik kao), ki je zgleda preveč zavzeto opravljal svojo službo varovanja in zaradi tega pač ni mogel narediti pet metrov in me vprašat, če bom preživel. No mimo idooči in vozeči se pa tud niso pokazali kakega interesa po pomoči (še smejal se mi ni noben).
Zdaj pa se resno vprašam, a nam je res vseen za vse kar se  dogaja okoli nas, za sočloveka.... Najbrž že glede na izkušnjo lahk rečem, da je najbrž res tako, verjamem da so izjeme, ki pa jih žal med tistimi, ki so me v ponedeljek videli pač ni blo. 
No pa še tko mal v razmislek, a mislimo, da s takim obnašanjem lahko preživimo na daljši rok???

Pa še mesto, kjer sem pustil nekaj kože ;)


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…