Preskoči na glavno vsebino

Po jutru

se dan pozna. In kako še to velja za mene, ampak v mal kontra smislu. Po navadi je tak, da ko se zjutraj počutim tak, da bi se najraj splaknu v školki, mi pol leti ko raketa, ko pa se počutim OK pa se ponavadi kaj zakomplicira.

In točno tak, je blo tud tokrat. Zjutraj sem se počutil res skor preveč fino, da bi blo res, ampak se zarda tega nisem obremenjeval. Sladkih6, je tko al tko zadnja letošnja tekma in če bo šlo bo , če pa ne pač ne. Itak je konec sezone, ki je bla kr naporna, da ne rečem kolk uspešna, jaz sem z njo super zadovoljen.

V glvnem ob 10ih smo se zagnali po dober kilometer dolgem krogu, kot, da jih bomo ene 20 pol pa jest pa pit. Res je letelo ni kaj, sam sploh nisem gledal ne na uro ne na semafor, tak da nimam nobenga občutka kolk, sem jih naredil v keri uri. Se je pa zame začelo po dobrih dveh urah pa pol, ko sem prvič obiskal WC, kar je zame popolnoma netipično. Po prihodu nazaj sem si rekel, še enkrat pa neham, ni vredno. No pol sem mel naslednjo uro kr mir, mal sem tud znižal tempo, vmes nekaj pojedu, mal odpešaču in je šlo. Po dobri uri pa spet obisk WCja. Tokrat sem se zaklel, da če moram v kratkem še enkrat, te pa se "vserjem", stuširam in basta. No po tej grožnji samemu sebi, so se me še čreva vstrašla in pol je letelo, zadnji dve uri nenormalno, se mi zdi, da sem v zadnji uri naredu 14 km, nisem pa ziher, bom počakal na analizo krogov. 

V glavnem men se je na konc izšlo, tak kot sem planiral in to je naklempat 75 km (na koncu75,6 km), mesto me ni zanimalo na kterem bom, je pa blo vseen fino, ko sem dobil pokal za 3. mesto.

Glede, na to, da sem bil v Sladkem vrhu na vseh štirih tekih sem vedel, kaj me čaka, tu mislim predvsem organizacijo, saj je naš prijatelj Vreme z družino v tem res neprekosljiv in za to mu moj poklon. Je pa še ena stvar, ki jo nikoli nebi zamudil, to pa je tekaška družba, v kateri se najdejo stare face, vedno pa pride še keri novi. V glavnem fajn je blo.

Nekaj slikic 



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.