Preskoči na glavno vsebino

Neprilagojen

ali neprilagodljiv?? Eno in drugo bi lahk reku, da sem, no tud Adi Smolar je imel nekaj na to temo…
Jaz zase lahk rečem, da se težko prilagajam na novo okolje, če mi ni pri srcu še tolk težje (beri pogled na Pohorje), resnici na ljubo pa imam tudi težave z prilagajanjem na spremembe okoli mene, ki jih povzroča okolica ali bolje ljudje ki v tej okolici živijo. No zdaj pa bom slišal, da sem nestrpen do drugih, da sem nacionalist ali še huje rasist.. Mogoč pa res, presodite lahk sami.

Vendar pa v čem je sploh namen mojega pisanja. Vsepovsod berem in slišim, kako moramo biti strpni do drugih, do drugačnih, do… Eni prav vlečejo za jezik, da bi keri kaj povedal na to temo. Še vedno pa ne razumem »pojnt« te besede, strpnost namreč.

Ob enem pa se sprašujem a res moramo bit? In zdaj pričakujem zgražanje! Ja prav sem napisal, a pa res moram bit strpen do drugih? Ja do neke mere se strinjam, moram bit strpen, imamo pač kategorije ljudi v naši družbi, do katerih moramo biti in tisti, ki se imamo za normalne tudi smo. Tu imam v mislih predvsem starejše ljudi, ker  z starostjo pač izgubimo mal na hitrosti pa na orientaciji in zato pač sem do starejših strpen. Ja tud do invalidov in ljudi z posebnimi potrebami sem strpen, še več, trudim se, da jim na kakršen koli način pomagam, če se le da. In nazadnje imam tu še kategorijo ljudi, ki pa so povsem normalni, razlika med mano in njimi je le ta, da so pač prišli od nekje drugje in zdaj nas vsi pozivajo, da naj bom do njih strpen. Zakaj že?? To so pač ljudje, ki so se zarad takega ali drugačne razloga odločili, da poskusijo srečo drugje, verjamem, da tudi ne vsi prostovoljno, ampak vseeno… V mojem pogledu ne spadajo v nobeno od prej naštetih kategorij in v njihovem interesu je da se čim prej prilagodijo za novo življenje.

No pa bom začel z nasprotne strani. Odločil sem se, da odidem mal v svet, pogledat za boljšim življenjem. Pa ni važno kam. Kaj bi jaz storil najprej? Mal bi proučil, kaka je tam kultura, njihove navade in običaji in se pospešeno začel učit njihovega jezika. Saj se vprašam, zakaj sem se odločil, da grem tja, a zato, da si izboljšam življenje ali za to, da grem nekam in se poskušam vsem smilit in, kaj je še huje vsiljevat nekaj, kar ni njihovo, česar niso navajeni. No jaz zase vem. In prav zaradi tega ne razumem tistih, ki hodijo recimo na dopust na bližnji vzhod in potem so celi užaljeni, ker pač ženske tam ne smejo bit v kopalkah in morajo biti zakrite. Sami to nikakor nebi bili pripravljeni sprejeta a od taistih ljudi zahtevajo, da se pri nas obnašajo po t.i. zahodnih merilih in pri tem ne popuščajo niti za milimeter. Mal je to skregano z zdravo pametjo!!!

V bistvu čem povedat to, da bom jaz nestrpen tako dolgo, dokler bojo okoli mene ljudje, ki niso pripravljeni prevzeti mojih navad za svoje, dokler se ne bojo naučili govoriti jezika MOJE DOMOVINE, ker je bila njihova odločite, ne pa moja, da bojo prišli živet sem. Torej, da ne bo pomote, nisem nestrpen do ljudi, ki ne zgledajo tak kot jaz ampak do tistih, ki niso prijavljeni prevzeti mojih navad in kulture…

Seveda imajo ti še drugo možnost, najbrž vejo katero…

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…