Preskoči na glavno vsebino

Neprilagojen

ali neprilagodljiv?? Eno in drugo bi lahk reku, da sem, no tud Adi Smolar je imel nekaj na to temo…
Jaz zase lahk rečem, da se težko prilagajam na novo okolje, če mi ni pri srcu še tolk težje (beri pogled na Pohorje), resnici na ljubo pa imam tudi težave z prilagajanjem na spremembe okoli mene, ki jih povzroča okolica ali bolje ljudje ki v tej okolici živijo. No zdaj pa bom slišal, da sem nestrpen do drugih, da sem nacionalist ali še huje rasist.. Mogoč pa res, presodite lahk sami.

Vendar pa v čem je sploh namen mojega pisanja. Vsepovsod berem in slišim, kako moramo biti strpni do drugih, do drugačnih, do… Eni prav vlečejo za jezik, da bi keri kaj povedal na to temo. Še vedno pa ne razumem »pojnt« te besede, strpnost namreč.

Ob enem pa se sprašujem a res moramo bit? In zdaj pričakujem zgražanje! Ja prav sem napisal, a pa res moram bit strpen do drugih? Ja do neke mere se strinjam, moram bit strpen, imamo pač kategorije ljudi v naši družbi, do katerih moramo biti in tisti, ki se imamo za normalne tudi smo. Tu imam v mislih predvsem starejše ljudi, ker  z starostjo pač izgubimo mal na hitrosti pa na orientaciji in zato pač sem do starejših strpen. Ja tud do invalidov in ljudi z posebnimi potrebami sem strpen, še več, trudim se, da jim na kakršen koli način pomagam, če se le da. In nazadnje imam tu še kategorijo ljudi, ki pa so povsem normalni, razlika med mano in njimi je le ta, da so pač prišli od nekje drugje in zdaj nas vsi pozivajo, da naj bom do njih strpen. Zakaj že?? To so pač ljudje, ki so se zarad takega ali drugačne razloga odločili, da poskusijo srečo drugje, verjamem, da tudi ne vsi prostovoljno, ampak vseeno… V mojem pogledu ne spadajo v nobeno od prej naštetih kategorij in v njihovem interesu je da se čim prej prilagodijo za novo življenje.

No pa bom začel z nasprotne strani. Odločil sem se, da odidem mal v svet, pogledat za boljšim življenjem. Pa ni važno kam. Kaj bi jaz storil najprej? Mal bi proučil, kaka je tam kultura, njihove navade in običaji in se pospešeno začel učit njihovega jezika. Saj se vprašam, zakaj sem se odločil, da grem tja, a zato, da si izboljšam življenje ali za to, da grem nekam in se poskušam vsem smilit in, kaj je še huje vsiljevat nekaj, kar ni njihovo, česar niso navajeni. No jaz zase vem. In prav zaradi tega ne razumem tistih, ki hodijo recimo na dopust na bližnji vzhod in potem so celi užaljeni, ker pač ženske tam ne smejo bit v kopalkah in morajo biti zakrite. Sami to nikakor nebi bili pripravljeni sprejeta a od taistih ljudi zahtevajo, da se pri nas obnašajo po t.i. zahodnih merilih in pri tem ne popuščajo niti za milimeter. Mal je to skregano z zdravo pametjo!!!

V bistvu čem povedat to, da bom jaz nestrpen tako dolgo, dokler bojo okoli mene ljudje, ki niso pripravljeni prevzeti mojih navad za svoje, dokler se ne bojo naučili govoriti jezika MOJE DOMOVINE, ker je bila njihova odločite, ne pa moja, da bojo prišli živet sem. Torej, da ne bo pomote, nisem nestrpen do ljudi, ki ne zgledajo tak kot jaz ampak do tistih, ki niso prijavljeni prevzeti mojih navad in kulture…

Seveda imajo ti še drugo možnost, najbrž vejo katero…

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…