Preskoči na glavno vsebino

Še en dan

pa se vrnem domov. Tale mesec, ki sem ga preživel v Grčiji je bil res poln novih doživetij, spoznanj in izkušenj. Seveda so tu na prvem mestu izkušnje, ki sem si jih pridobil v tem mesecu dela v skupni operaciji evropske agencije FRONTEX, ki ima pod okriljem delo na vseh zunanjih mejah EU-ja. To so izkušnje, ki jih bom s pridom uporabljal pri svojem delu v prihodnje. Sodelovanje z policisti iz Grčije in z policisti iz ostalih držav EU-ja da človeku nove poglede na delo, prav tako se izmenjajo različne izkušnje in pogledi na delo. Seveda ni rečeno, da smo se v vsem strinjali, vendar pa smo vedno našli kompromise in zato je bilo delo in sodelovanje več kot uspešno. Na zaključnem sestanku je nekdo rekel: "Prišli smo kot kolegi, odhajamo, kot prijatelji."

Poleg teh pa sem spoznal tudi novo kulturo, ki je popolno nasprotje tega, kar smo navajeni pri nas doma v Sloveniji. Stvari, ki so pri nas popolnoma nesprejemljive ali še bolje nenormalne, so tukaj nekaj povsem vsakdanjega in normalnega. No pa da ne mlatim samo prazne slame, bom naštel par stvari:

- zakaj bi naprimer avto parkiral na prosto mesto, ki je sicer res nekaj metrov oddaljeno od mesta kamor si    namenjen, če lahko avto pustiš čist zravn vhoda na sred ceste, prižgeš vse štir žmigavce in s tem daš jasn znak, da se po avto še vrneš;

- zakaj bi počakal na prehodu za pešce ko so na njem ljudje, če bi mel čas čakat bi hodu peš, voziš se pač zato, ker se ti mudi;

- zakaj bi sprazu pepelnik v kanto za smeti, če ga lahk na cesto itak ceste pometajo vsake tolk časa.

To je samo nekaj stvari, ki pa so pri nas, če mene kdo vpraša pač nesprejemlive in da jih vidiš je to le izjema in nikakor pravilo. 
Poleg tega sem se začel resno spraševati kdaj tukaj ljudje delajo, ker kafiči so polni skoz od jutra do večera, ljudje posedajo in pijejo znameniti frape, če kdo to ne ve, je to instant kava (NESCAFE FRAPPE), ki jo spenijo z posebnim shakerjem nato dodajo sladkor po želji in led, po želji še mleko in nato še vodo. Zgleda pa tak:


No da je vsepolno smeti povsod okoli pač očitno nikogar kaj velik ne moti pa čeprav sem bil v kao turističnem mestu ob obali, kjer je kup hotelov, ki so daleč od tega da bi bili poceni...

No po drugi strani pa sem si pridobil kar nekaj novih delovnih izkušenj in kaj pa je najbolj pomembno, spozanl sem kup ljudi iz cele Evrope, kar pa sploh ni zanemarljivo, ker pač nikol ne veš kak te v življenju pot zanese...

Pa še odtekel sem maraton, ki ga tud po vsej verjetnosti nebi, ker dvomim, da bi se zarad maratona kdaj podal v Grčijo, mogoč kdaj za kak daljši tek, za maraton pa dvomim.

Pa še nekaj foto materijala:

Kapelice ob cesti so postavljene na mestih smrtnih prometnih nesreč (žal jih je kar veliko)



Pogled na tržnico na kateri se da kupit VSE.




Potepuških psov je na stotine in se potikajo povsod, k sreči niso napadalni.


Službeno vozilo Slovenske policije, ki je bilo kar velikokrat predmet zanimanja ostalih policijskih kolegov.


 Mogoče pa se še vrnem, kdo bi vedel??

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…