Preskoči na glavno vsebino

Še en


maraton je za mano. Tokrat sem se ga udeležil v Grčiji v mestu Thessaloniki oz. po naše Solun. Zakaj ravno tu? Je pač tako naneslo, da sem v tem času službeno en mesec v Grčiji in nastop na maratonu je bil logična odločitev (prijetno s koristnim). 
Pa da začnem od začetka... V aprilu je bil prvoten plan odteči maraton v Padovi, vendar pa so se ti plani spremenili s tem ko sem izvedel, da grem konec marca za ne mesec službeno v Grčijo. Seveda nebi bil jaz, če nebi najprej šel gledat, če je v tem času tam kak maraton. In glej no glej najdem tale maraton. Nič si rečem prijavil se bom pol pa, če mi rata it bom šel drgač pač ne. Vse je bilo odvisno od razporeda služb, ki jih bom imel. In ker je pač bila sreča na moji strani je naneslo tako, da sem ravno na ta datum prost oz. imam službo šele ponoči, pred tem pa sem bil dva dni prost in ni bilo razloga, da si ne začnem iskat prevoza do Soluna, saj sem jaz nameščen v mestu Alexandroupoli, ki je oddaljeno od Soluna 300 kilometrov. Tako sem stopil do avtobusne postaje, preštudiral vozne rede in kupil karte za Solun v soboto in povratno za Alexandroupoli v nedeljo po maratonu.
Tako sem v soboto ob 11ih krenil proti Solunu, vožnje je bilo za dobre 4 ure in pol, ko sem prispel v Solun sem s taxijem odšel do stadiona Kaftazoglio, kjer sem dvignil štartno številko in čip. No naj še povem, da sem z organizatorjem kontaktiral preko maila in se dogovoril, da bom plačal ob dvigu številke, ampak jaz lepo dvignem številko in čip, vprašam "Eny think else?", mlada dama mi prijazno reče "No" in jaz se naredim Slovenca in oddidem (vem, da se s tem ni za hvalit ampak je pa prvič, da sem se švercal na kakem maratonu).
Nato pa največja dilem tedna! Že celi teden sem iskal trgovino, kjer bi lahko kupil energijske gele. Žal v celem Alexandroupoliju, ki mimo grede ni tako malo mesto (150.000 prebivalcev) in z enim Intersportom, ki pa žal seveda nima gelov, odidem v Solun v upanju, da pa tam bom najdel kako trgovino s to robo. Tako sem na stadionu povprašal tri možakarje po taki trgovini in so mi prijazno razložili, da je intersport trgovina nedaleč od tam in še celo na poti, kjer naj bi mel prenočišče. Tako sem se podal proti centru mesta, ki pa je tako mimogrede drugo največje v Grčiji z približno 1,5 miljona prebivalcev. Nič rečem, grem prvo iskat prenočišče pa pol Intersport in to bo to za ta dan. Žal se je prvotna lokacija prenočišča spremenila in sem potem najdel drugo, ki pa jo lahko priporočim vsem, ki bojo kdaj obiskali Solun, saj sem imel za ceno 38 evrov res super sobo, veliko in čisto z lepo kopalnico, zastojn internetom in kavo, čajem ter keksi.
No po bookingu pa v lov za geli. Trgovino sem najdel kar hitro, ampak presenečenje, gelov nimajo!! Mi pa prodajalca povesta, da pa je še en Intersport pri letališču ene 10 km od tam in ni blo druge ko taxi pa tja. Hvala bogu tam so jih pa meli, seveda pa so zdaj to moji najdražji geli, kar sem jih kdaj kupil, saj so me stali 35 evrov!!
Noč je minila dokaj mirno, le da se je veter, ki je tukaj kar stalnica, čez noč še okrepil (no taka je bila tudi napoved) pihalo naj bi okoli 25 km/h. Vstajanje je sledilo ob 5ih, nato pa dva sendviča, kava in hajd pot pod noge do ciljnega prostora, kjer so čakali avtobusi za prevoz na štart. Štart je bil v mestu Pella, bistvo tega maratona je, da se teče od enega spomenika Alexnadra Velikega, ki je v Pelli, do drugega spomenika Alexandra Velikega, ki je v Solunu.
Na štartu so nas razvrstili v dva boksa, tiste do številke 50 v prvega vse ostale pa v drugega (naj se pohvalim, da sem jaz z svojim prijavljenim časom imel številko 38). Ob pol 9ih pok in gremo, najprej prvi kilometer skoz rahlo navzdol (tempo 3:50), nato pa smo obrnili in teren se je začel rahlo vzdigovati, veter pa je neusmiljeno pihal k sreči  bolj ko ne od strani (hitrost pa je po moji oceni krepko presegala 30 km/h). Tekmovalci smo se hitro razpotegnili in kaj kmalu sem ostal sam s sabo in z vetrom, ki je spreminjal smer na vse možne načine. Proga se je prvih 20 kilometrov konstantno dvigala in spuščala, tako da prave ravnine ni bilo (več bom videl, ko prenesem s Polarja). Veter pa je nekje med 15 in 20 kilometrom neusmiljeno pihal v prsa tako da sem polovičko dosegel v času 1:25:10. Takrat sem si misli, da bom vesel, če bom v cilju s časom 2:55:00. K sreči pa smo nekje na 26 kilometru zavili tako, da smo sedaj imeli vetr ali z boka občasno pa tudi v hrbet pa tudi teren se je zravnal in tek je zopet ratal mnogo lažji. Do 30 kilometra je bila ravnina ali pa celo malo navzdol, nato pa je sledil še en kar visok nadvoz in prišli smo na eno od glavnih mestnih upadnic. Nato je sledila samo še ravnina s sicer malo slabšo podlago za tek (ceste imajo glih tak zdelane kot pri nas) vendar je šlo saj sem imel v glavi le še cilj. Pogled na uro je kazal, da imam dober tempo in da bom zelo blizu najboljšega maratonskega časa, ki sem ga dosegel lani v Maranelu. adnaj dva kilometra smo tekli po obalni cesti, jaz pa sem mel osebno bitko s sekundami, ampak na koncu sem zmagal JAZ saj se je ura ustavila pri času 2:50:05 (to pomeni, da sem drugo polovico bi lza 15 sekund hitrejši). S tem sem za DVE sekunde izboljšal svoj najboljši čas!!!!

Še na kratko nekaj o organizaciji. Kljub temu da so Grki bolj ležerni pa so se tuka zelo izkazali (pa ne zarad tega, ker mi ni blo treba plačat štartnine), okrepčevalnice založene z vodo in ostalimi napitki, ki so bili vsi v plastenkah in si lahko pil ko človek in si, če si hotel lahk mel flašo tud nekaj časa zravn sebe, zdravniška oskrba celo pot celo na kolesih, popolna zapora ceste, ampak to ne kr ene ceste ampak AVTOCESTE, saj smo po moje kar 20 kilometrov tekli po njej. Po prihodu v cilj takojšnja oskrba vsakega tekmovalca, ki so ga ogrnili z alu folijo, mu prinesli pijači, sami odstranili čip in ti prinesli prtljago, ki si jo odložil na štartu.
Meni je čas 2:50:05 prinesel absolutno 15. mesto in 2. mesto v kategoriji med 522 moškimi nastopajočimi.
Nekaj pa pove tudi podatek o sami zahtevnosti maratona, od 721 prijavljenih je maraton zaključilo 522 tekmovalcev.

Nato pa je sledil še pohod do hotel, tuš in v taxi pa na avtobusno od koder sem se z avtobusom vrnil v Alexandroupoli.

Majica in štartna številka

Beli stolp v bližini cilja, žal pa nisem slikal kipa Alexandra Velikega.

Ko sem se jaz že vozil s taxijem na avtobusno, so se eni še borili z progo (približno 8 km do cilja)

Profil proge.

In pa seveda rezultati.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…