Preskoči na glavno vsebino

Adijo

poškodbe, no upam vsaj, da se bojo poslovile. Od maratona v Grčiji se nikakor ne morem znebit poškodb, ki (so)me spremljale... to se pravi, da se z njimi borim že vse od sredine aprila (ja le kdo bo na koncu popustil). To je bolj za hec, kot za resno vprašanje ;).

Začelo se je z vkleščenim živcem v ledvenem delu hrbtenice, ki je povzročil zategnjenost zadnje stegenske mišice in posledično natrganje le te za kolenom. Nato je zaradi porušene geometrije prišlo do poškodbe še plantarnega fasciitisa (zelo zoprna reč, verjemite), no potem sem nekako odpravil vkleščenje živca in se posvetil sanaciji stopala, se je spet vrnil živec in že sem mislil, da se stvar ne bo zaključila.

Seveda sem tud kar vstrajal s treningi in zadevo samo še podaljševal, no na koncu sem le spoznal, da bo treba narest malenkost pavze tu pa tam in se posvetit rehabilitaciji. Pomagal sem si na vse možne načine, od "tejpanja", ki moram rečt da kar pomaga, do raznih fizioterapi in nazadnje tudi terapije za udarnimi valovi ESWT, ki je dokaj boleča ampak zelo učinkovita pri zdravljenju plantarnega fasciitisa.

No če ne druga sem se marsikaj tud naučil o tem kako si pomagati pri sanaciji poškodb...

V glavnem zadeva gre sedaj občutno na bolje, še vedno čutim malo bolečin v stopalu in v stegenski mišici, ki pa so minimalne v primerjavi s tistimi izpred enga mesca.

Se pa vedno bolj sprašujem ali naj še letos sploh grem na kakšno tekmo ali pa naj si vzamem tekmovalno pavzo do naslednje sezone, se v miru pozdravim in malo odpočijem od tekmovanja. Še vedno imam v mislih sezono izpred dobrih dveh let, ko sem tko na silo hotel nekaj dosečt v drugi polovici leta pa se je to izkazalo za veliko napako.

Roko na srce sem bolj ali manj v tekmovalnem pogonu bil od začetka leta 2010, ko se je začelo z zimsko Tran-Slo in potem kar ni in ni blo konca s tekmami. Seveda bi mogoč blo pametno, če bi kako spustil a kaj ko mi je šlo več kot odlično in se mi je zdelo nesmiselno, da nebi šel. Poleg tega pa je res tud to, da sem na tekmo šel samo zato, ker sem vedel, da sem 100% dobro pripravljen in da bom dosegel dober rezultat. Pa še ena stvar je, da jaz tud med zimo ravno nimam neke pavze saj dirkam še na tekaških smučeh in pol to vse skupaj pač terja svoj davek.

No nekako mi ni več "fetiš" hodit iz tekme na tekmo, ampak sem se odločil, da bom še še samo takrat, če bom res pripravlje za dober rezultat in samo čas bo pokazal ali bo to že letos ali pa šele naslednjo sezono.

P.S. Seveda pa imam nagledanih nekaj možnih kandidatov za napad ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…