Preskoči na glavno vsebino

Kje

si doma je pogosto vprašaje, ki si ga med seboj zastavljamo. Ampak to itak vsi vemo, ker pač je to aktualna stvar, prepogosto pa pozabljamo kje pa je tisti kraj, ker smo preživeli svoje otroštvo in mladost, ker smo se igrali, hodili v šolo...

Tud jaz na to kar prepogosto pozabim, sicer res nehote, ampak kaj ko človek se pač ne more raztrgat, zato pa sem tolk bolj vesel ko imam le mal časa da se vrnem v svoj rodni kraj.

Res prava Vas v pravem pomenu te besede. Vas Boharina, ki leži na okoli 700 metrov nad morjem je okoli in okoli obdana z gozdovi do koder ti seže pogled, le proti jugu se vidi v dolino, od koder se ob ugodnm vetru sliši cerkveni zvon, pogosto pa tudi udarci močnih kovaških kladiv iz Zreškega Uniorja.

Ja kar lepo mirno je v tem koncu, ker mir zmoti le ob konicah dokaj obremenjena cesta, ki vodi od danes poleti in pozimi popularne Rogle.

Pogled proti Skomarju, Padeškemu vrhu in Rogli


Hiša v kateri sem preživel otroštvo in mladost



Ja tud štaalo in rušt mamo


Na kraju, kjer je bila stara hiša danes spominja križ, ki je bil včasih pritrnej na steno te hiše.


Veloko spominov me veže na te kraje in nešteto stvari bi lahko napisal, naprimer, kako smo morali vsako jutro pešačiti skor pol ure do avtobusa da smo prišli v šolo, pa se potem vračati nazaj po isti poti, ki je bila žal narejena tako da smo zjutraj še vsi spočiti šibali po bregu navzdol, potem pa krevsali nazaj v breg popoldan. Pa kako smo dirkali s bicikli s katerim sem poskušal preskočit vse kar se je dalo, pa mi ga je ata komaj sproti "švasal" pa kako smo v gozdu postavljali šotore in se šli kavbojce al pa partizane in še in še zgod je, ki pa se žal počasi zgubljajo za nami, tako kot se mi zgubljamo po različnih krajih in počasi pozabljamo od kot sploh smo.

Čist do konca pa tega nikoli ne smemo pozabit!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…