Preskoči na glavno vsebino

Kje

si doma je pogosto vprašaje, ki si ga med seboj zastavljamo. Ampak to itak vsi vemo, ker pač je to aktualna stvar, prepogosto pa pozabljamo kje pa je tisti kraj, ker smo preživeli svoje otroštvo in mladost, ker smo se igrali, hodili v šolo...

Tud jaz na to kar prepogosto pozabim, sicer res nehote, ampak kaj ko človek se pač ne more raztrgat, zato pa sem tolk bolj vesel ko imam le mal časa da se vrnem v svoj rodni kraj.

Res prava Vas v pravem pomenu te besede. Vas Boharina, ki leži na okoli 700 metrov nad morjem je okoli in okoli obdana z gozdovi do koder ti seže pogled, le proti jugu se vidi v dolino, od koder se ob ugodnm vetru sliši cerkveni zvon, pogosto pa tudi udarci močnih kovaških kladiv iz Zreškega Uniorja.

Ja kar lepo mirno je v tem koncu, ker mir zmoti le ob konicah dokaj obremenjena cesta, ki vodi od danes poleti in pozimi popularne Rogle.

Pogled proti Skomarju, Padeškemu vrhu in Rogli


Hiša v kateri sem preživel otroštvo in mladost



Ja tud štaalo in rušt mamo


Na kraju, kjer je bila stara hiša danes spominja križ, ki je bil včasih pritrnej na steno te hiše.


Veloko spominov me veže na te kraje in nešteto stvari bi lahko napisal, naprimer, kako smo morali vsako jutro pešačiti skor pol ure do avtobusa da smo prišli v šolo, pa se potem vračati nazaj po isti poti, ki je bila žal narejena tako da smo zjutraj še vsi spočiti šibali po bregu navzdol, potem pa krevsali nazaj v breg popoldan. Pa kako smo dirkali s bicikli s katerim sem poskušal preskočit vse kar se je dalo, pa mi ga je ata komaj sproti "švasal" pa kako smo v gozdu postavljali šotore in se šli kavbojce al pa partizane in še in še zgod je, ki pa se žal počasi zgubljajo za nami, tako kot se mi zgubljamo po različnih krajih in počasi pozabljamo od kot sploh smo.

Čist do konca pa tega nikoli ne smemo pozabit!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...