Preskoči na glavno vsebino

Tek v snegu

je letos stalna praksa, saj nam zima letos tudi v dolini ne prizanaša. Mene te razmere pač nič ne motijo, pač sem bolj tip ki vzame vsak letni čas, kot nekaj kar nam je v teh krajih res lepo podarjeno. Od vsega tega mi še najmanj paše poletna vročina, ampak tud to nekak skompenziram z bolj zgodnjim vstajanjem.

Vsekakor pa so snežene razmere prav dobrodošle, saj človeka prisilijo da teče lepo umirjeno v nizkem temu in posledično na nizkih obratih, ker se je pač včasih težko bremzati pri temu pa je to idealna ovira pri nabijanju tempa in obratov. Je pa tak tek dober tud za razvijanje akrobatskih sposobnosti, saj je treba nenehno preskakovati kupe snega, pa iz robnika na cesto pa nazaj, pa čez luže in čez zamete...

Vsekakor pa zimo letos dobro izkoriščam za tek na smučeh in pridno nabiram kilometrino na snegu in na višinskem zraku in tako delam velko uslugo moji krvni sliki in vem, da se mi bo to poznalo skozi celo leto.

Kljub snežnim razmeram pa za tek po snegu ne uporabljam nobenih posebnih copat, ampak kr navadne copate brez kakega posebnega profila ali pa gore-tex membrane. Nekak ne vidim smisla v uporabi nekih težkih copat za gorski tek, jaz pač mal zmanjšam tempo če je spolzko, če pa je mokro pa ti noben gore-tex ne pomaga, ko ti pride sneg z vrha v copat. V bistvu sem zdaj prešaltal popolnoma na Brooks. Tako imam dva minimalistična modela, prvi je Greensilence. Ta model nimam prvič ampak je že dobro preizkušen model, saj sem z prejšnjimi pretekel preko 1800 kilometrov in pa postavil tud svoj najboljši čas na maratonski razdalji. Za drugi model pa sem izbral model iz linije Pure in to Pureflow. Ta mi je zdaj daleč najljubši. Copati so mi res pisani na kožo in so primerni tako za počasne dolge teke, kakor tud za hitrejše teke. So ravno prav blaženi in z komaj 4 mm razlike med peto in prsti idealni za čimbolj naraven način teka.

V bistvu sedaj tečem samo s t.i. minimalističnimi modeli copat, saj sem prepričan, da lahko le s pravilno tehniko dosežeš dobre rezultate z minimalnimi poškodbami.

Se pa spogledujem tud z trail teki, tako sem dolgo izbiral in prebiral razne teste za trail copate. Na koncu sem izbiral med modeloma Brooks Puregrit in New Balance MT110. Zmagovalec je slednji in komaj čalam, da jih dobim in sprobam.

Verjame, da sta oba modela odlična saj je pri razvoju prvega sodeloval Scott Jurek, pri drugem pa Anton Krupicka. Oba sta odlična ultramaratonca in trail tekača.

Tu pa sta še oba modela po 500+ kilometrih. Oba sta še v odličnem stanju, kljub temu, da so v enem od testov napisali da naj bi bli Pureflow za samo 350 kilometrov.




Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…