Preskoči na glavno vsebino

2 X Naj

so rekli, da bo tale polovička. No, za prvi Naj, to da je bil zame najtežji lahk potrdim, ker po takih trasah še jaz niti za hec nisem nikol laufal, kaj šele za res. Ta drugi Naj, se pravi najlepši, hmmm, pojma nimam, ker pol trase nisem dobr videl, ker sem mel skoz zarošene špegle, ja res ne vem od kod mi ideja, da mam na seb očala, ko pa jih do zdaj nikol nisem uporabljal na tekmah. Ja tokrat pa, da bom bolje videl vse korenine in luknje, no na konc se je izkazalo, da je blo glih kontra.

Pa če začnem od začetka. Odločitev za prijavo je padla, ko sem se letos odločil, da se mal sprobam tud v teku po brezpotju. Prvi poizkus se je klavrno končal in Madžarska je odpala zaradi ekstremih razmer. No v drugo pa je šlo. Preko TFja smo se dogovorili za skupno furo iz Ljubljane in že smo bli na štartu. Pred začetkom še mal klepeta, kavica in že smo se zapodili po trvnati potki. Nekaj malga že imam izkušenj iz mojih dosedanjih udeležb na "cici" gorskih tekih, ki sem si jih do sedaj udeleževal tako sem vedel, da je v hrib treba po pameti, če češ pol po tistem terenu, ki je bolj primeren za tek sploh kaj tečt. No začetek je bil kar normalen glih pravi za ogrevanje, kaj hitro pa smo že zagrizli v prvi breg. In že sem mel glavo skoraj pr travi ko sem grizu v prvi breg. No prvi breg je bil za mano in sledil je lep spust po cesti, ker pa je vsega lepega kaj hitro konec, se je zadeva začela spet vzpenjati in spet z glavo skor ob tleh hajd v breg. No od tu je sledil že kar bolj težek spust na katerem sem se zavedal, da na spustih pa je moja tehnika nula in so eni kar leteli mimo mene in me kr preskakovali. Jaz pa ne da sem se ubadal celo pot s spustom, sem se še z očali, ki sem jih nekaj časa mel v roki pa spet na glavi pa brisal in popravljal vsakih 10 sekund, za crknt res. Končno pot preide spet v cesto in zopet tečem normalno in sproščeno. Mal naprej zagledam tretjo okrepčevalnico, pogledam na uro, ki kaže mal čez uro pa pol, jaz pa pojma nimam, kak daleč smo že in kaj sledi naslednje. Nekje sam pri sebi upam, da smo že pred zadnjim vzponom. Ampak kmalu spoznam, da se motim. Takoj za okrepčevalnico je tabla Osolnih 1h 45min. Takrat se zavem, da je do cilja še kr lep kos. Jah nič spet v hrib, ki pa tokrat ni tako težak, vzpon po potki se kar hitro konča potem mal ravnine in celo mal spusta pa potem še zadnji vzpon po cesti. Nato pa ojej, kaki spust, ne samo da je bil strm, ampak tud blatn in spolzek in zopet moje muke, ki mi predtavljajo taki spusti. Blato, vejevje in na koncu še hudournik, ki sem ga na srečo parkrat uspešno preskočil, tako da sem se izognil mokroti v copatih. Končno spet cesta in pa zadnja okrepčevalnica po kateri je sledil še zadnji vzpon nazaj proti cilju. Tud ta zadnji vzpon ni bil glih nedolžen, ampak tud tega sem pregrizel in se na ravninskih delih še komaj prisilil v tek. In po 2 urah in 32 minutak sem bil nazaj tam, kjer smo začeli. 

Pa še za konec. Na štartu sem se pojavil precej utrujen. žal sem v zadnjem času več na šihtu, kot doma in zarad tega premal spim, kar pa je za mene odločilnega pomena. Ampak to je že druga zgodba. Sam na štartu nisem imel pojma kolk bom porabil za traso in zdaj sem v bistvu zadovoljen s svojio krstno tekmo, če bi mel mal manj težav z očali pa mal več hrabrosti na spustih... Seveda, če, če... Copati, ki sem jih uporabil prvič so tud preživele krst in to z odliko. V tem trenutku so velik boljše od lastnika.

Po dolgem času sem spet bil na tekmi in prav pasalo je tak , da še bom kam šel.

Pa še profil proge.



Pa še nekaj fotk od različnih avtorjev.












Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…