Preskoči na glavno vsebino

2 X Naj

so rekli, da bo tale polovička. No, za prvi Naj, to da je bil zame najtežji lahk potrdim, ker po takih trasah še jaz niti za hec nisem nikol laufal, kaj šele za res. Ta drugi Naj, se pravi najlepši, hmmm, pojma nimam, ker pol trase nisem dobr videl, ker sem mel skoz zarošene špegle, ja res ne vem od kod mi ideja, da mam na seb očala, ko pa jih do zdaj nikol nisem uporabljal na tekmah. Ja tokrat pa, da bom bolje videl vse korenine in luknje, no na konc se je izkazalo, da je blo glih kontra.

Pa če začnem od začetka. Odločitev za prijavo je padla, ko sem se letos odločil, da se mal sprobam tud v teku po brezpotju. Prvi poizkus se je klavrno končal in Madžarska je odpala zaradi ekstremih razmer. No v drugo pa je šlo. Preko TFja smo se dogovorili za skupno furo iz Ljubljane in že smo bli na štartu. Pred začetkom še mal klepeta, kavica in že smo se zapodili po trvnati potki. Nekaj malga že imam izkušenj iz mojih dosedanjih udeležb na "cici" gorskih tekih, ki sem si jih do sedaj udeleževal tako sem vedel, da je v hrib treba po pameti, če češ pol po tistem terenu, ki je bolj primeren za tek sploh kaj tečt. No začetek je bil kar normalen glih pravi za ogrevanje, kaj hitro pa smo že zagrizli v prvi breg. In že sem mel glavo skoraj pr travi ko sem grizu v prvi breg. No prvi breg je bil za mano in sledil je lep spust po cesti, ker pa je vsega lepega kaj hitro konec, se je zadeva začela spet vzpenjati in spet z glavo skor ob tleh hajd v breg. No od tu je sledil že kar bolj težek spust na katerem sem se zavedal, da na spustih pa je moja tehnika nula in so eni kar leteli mimo mene in me kr preskakovali. Jaz pa ne da sem se ubadal celo pot s spustom, sem se še z očali, ki sem jih nekaj časa mel v roki pa spet na glavi pa brisal in popravljal vsakih 10 sekund, za crknt res. Končno pot preide spet v cesto in zopet tečem normalno in sproščeno. Mal naprej zagledam tretjo okrepčevalnico, pogledam na uro, ki kaže mal čez uro pa pol, jaz pa pojma nimam, kak daleč smo že in kaj sledi naslednje. Nekje sam pri sebi upam, da smo že pred zadnjim vzponom. Ampak kmalu spoznam, da se motim. Takoj za okrepčevalnico je tabla Osolnih 1h 45min. Takrat se zavem, da je do cilja še kr lep kos. Jah nič spet v hrib, ki pa tokrat ni tako težak, vzpon po potki se kar hitro konča potem mal ravnine in celo mal spusta pa potem še zadnji vzpon po cesti. Nato pa ojej, kaki spust, ne samo da je bil strm, ampak tud blatn in spolzek in zopet moje muke, ki mi predtavljajo taki spusti. Blato, vejevje in na koncu še hudournik, ki sem ga na srečo parkrat uspešno preskočil, tako da sem se izognil mokroti v copatih. Končno spet cesta in pa zadnja okrepčevalnica po kateri je sledil še zadnji vzpon nazaj proti cilju. Tud ta zadnji vzpon ni bil glih nedolžen, ampak tud tega sem pregrizel in se na ravninskih delih še komaj prisilil v tek. In po 2 urah in 32 minutak sem bil nazaj tam, kjer smo začeli. 

Pa še za konec. Na štartu sem se pojavil precej utrujen. žal sem v zadnjem času več na šihtu, kot doma in zarad tega premal spim, kar pa je za mene odločilnega pomena. Ampak to je že druga zgodba. Sam na štartu nisem imel pojma kolk bom porabil za traso in zdaj sem v bistvu zadovoljen s svojio krstno tekmo, če bi mel mal manj težav z očali pa mal več hrabrosti na spustih... Seveda, če, če... Copati, ki sem jih uporabil prvič so tud preživele krst in to z odliko. V tem trenutku so velik boljše od lastnika.

Po dolgem času sem spet bil na tekmi in prav pasalo je tak , da še bom kam šel.

Pa še profil proge.



Pa še nekaj fotk od različnih avtorjev.












Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...