Preskoči na glavno vsebino

Pred osmimi leti

in prav tako za Velikonočno jutro sem se odločil, da naredim nekaj sprememb v mojem življenju. Za spremembo od tega jutra takrat nisem šel tečt, ker pač tega nisem bil sposoben, ampak sem šel na pohod, še dans se spomnim kak je bil dober filing, ko sem prišel domov.

Tokratno jutro pa sem se prebudil na drugem koncu Slovenije. Kdo bi si mislil, da bo to Prekmurje. Pač so se plani za ta vikend spremenili in smo se odločili, da bomo vikend preživeli pri Tatjaninih starših v Murski Soboti. Že nekaj prej sem si mal na netu pogledal kje naj bi potekal moj Velikonočni tekaški podvig. V planu sem mel mal daljši tek vendar nič izjemnega tam nekje okoli 20 kilometrov. No na koncu se je stvar mal drgač obrnala.

Nekako sem imel v mislih traso v smeri Bakovci do Bistrice in potem obrat proti Beltincem in nazaj v Soboto. Začel sem tako po nedeljsko lepo počas v deževno jutro najprej do naselja Krog in pa nato v smeri Bakovcev, kjer sem premagal edini strmino (nadvoz nad avtocesto), nato pa do Dokležovja, kjer je na slabem osmem kilometru sledil prvi postanek zaradi razvezanega copata. No v tem križišču bi tud moral zaviti levo, če bi hotel, da bi se moj tek iztekel po slabih 20ih kilometrih, tako pa... Nadaljujem tek naravnost proti Ižakovcem in tud tu ne zavijem levo ampak še pičim naravnost do Melincev in nato do Gornje Bistrice, kjer pa se le odločim, da se bo potrebno počas obrnit nazaj. Tu sem že naklepal čez 15 kilometrov. Ves čas me bolj ali manj pere, veter pa mi skoraj celi čas piha v hrbet. Tako, da že vem, kaj me čaka na obratu. Najprej več kot 5 kilometrov popolnoma ravne ceste proti Beltincem in pa kot bi skakalci rekli dokaj močan vzgonski veter ;). V Beltincih par ovinkov in tek mimo cerkve, kjer se je zbralo veliko ljudi, ja seveda če pa je Velika noč, no le jaz pa mimo. Tu me je že pošteno zeblo od dežja in vetra sem mel roke čist otrple. No po parih ovinkih skozi Beltince pa nov ravninsko vetrni odsek zopet dolg okoli pet kilometrov do Rakičana in od tam še zadnji šprint proti cilju v Murski soboti. Na koncu se je planirani tek iz 20 podaljšal na 31,5 kilometrov. Vse skup mi je vzelo dobre 2 uri in pol.

Evo trase teka.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…