Preskoči na glavno vsebino

Prej dve leti nič, zdaj pa

v šestih dneh kar dve tekmi. Po sobotni trail tekmi, kjer smo se podili po zelo razgibanem terenu, sem se zopet vrnil na meni bolj domač asvalt. 

V bistvu sem samo poravnal lanski dolg, ki je nastal, ko se po prijavi na tek le-tega nisem mogel udeležit, saj mi je nastop preprečila poškodba križa. Z organizatorjem sem se lani nato dogovoril, da lahko plačano štartnino izkoristim letos in tako sem letos bolj za šalo kot za res poslal mail organizatorju in ga pobaral ali še drži lanski dogovor. Na velko presenečenje sem dobil res hiter odgovor, da stvar še vela in pol mi ni preostalo drugega, kot, da si splaniram dopust, saj je tekma sred tedna, ko Italjani praznujejo, dan zmage (nad kom raj ne bom ugibal...). Sprva je zgledalo, da bom v Italiji edini Slovenec, no na koncu smo bili trije in smo se tako združili, da nam ni blo dolg čas na poti.

Štart samega teka je v mestu Castel Bolognese, ki je le nekaj kilometrov stran od nam bolj znane Imole in je več kot 530 kilometrov oddaljen od doma, tako, da nas je čakala kr dolga vožnja k sreči pa je skoraj cela pot po avtocesti. V mesto smo prispeli pravočasno že v sredo popoldan, tako, da smo lahko še pred dvigom številk nekaj v miru pojedli, dvignili številke in se odpeljali nekaj kilometrov stran v mesto Riolo Terme, kjer smo imeli prenočišče. Popoldan je potem minil ob branju knige in rahlem sprehodu po večerji pa hitro v postlo. Štart teka je bil že ob pol devetih, kar je pomenilo dokaj zgodnje vstajanje in zajtrk potem pa odhod na štart. Ker se je obetal dokaj topel dan sem bil kr vesel, da se zadeva začne dokaj hitro. 

Na štartu se nas je zbralo preko 600 tekačev vendar ni blo čutit neke posebne napetosti in nervoze, no vsaj jaz jo nisem, saj nisem mel nekih posebnih ambicij. Nekaj zaradi tega, ker že res dolgo nisem bil na kaki večji in daljši tekmi, nekaj pa zaradi tega, ker pač sem se odločil, da se pač za enkrat ne obremenjujem z nekim hudim rezultatom ampak mi je blo bolj pomembno, da pritečem do cilja. Po pregledu trase na karti in profila je bilo vidno, da se bo prva polovica kr fino vspenjala, nato pa bo v drugem delu sledil spust nazaj proti cilju, celotna trasa pa je bila krožna. Štartal sem v svojem ritmu in lepo počasi brez pretiravanja začal s tekom. Nisem hotel, da se na začetku preveč zaganjam, ker nekaj pa še le vem, da ultre se tečejo zadnjih 5 kilometrov ne prvih. V glavi sem imel tempo za okoli 5 min/km od začetka in pa predvidevanje da bo tempo proti koncu padal in bom tako v cilju nekje v 4ih urah in pol. Trasa se je tako kot je bilo narisano večji del na začetku uspenjala z krajšimi odseki s spusti in zadeva je potekala lepo umirjeno do obrata malo pred polovico, kjer smo naredili obrat in se začeli vračati v smeti štarta. Tu sem mislil, da bo sedaj zadeva le šla še navzdol vsaj kaj se trase tiče, ampak tu pa sledi presenečenje. Res se je začela trasa najprej kr fajn spuščati do table za 25 kilometrov, kmalu za njo pa še ena tabla na kateri je pisalo 5 km. Nisem rabu velik, da sem ugotovil, da pa se šele zdaj začne pravi vzpon, ki bo dolg 5 kilometrov. In točno to je blo, tabla za 5 kilometrov je bila prva za katero so sledile table vse do 0 kilometrov, ko smo prišli na vrh vzpona. Tak od oka smo se v 5ih kilometrih dvignili za kakih 200 do 250 metrov, na trenutke je blo tak strmo, da se je marsikateri spremljevalec na kolesu vdal in sestopil. No ampak tud to je minilo in po premaganem klancu je sledil spust, ki je v bistvu sledil vseh 20 kilometrov do cilja. Le vmes nam je trasa postregla še z rahlimi klančki, ki pa niso bili omembe vredni.
V bistvu je cel tek minil kr hitro, saj je bila trasa lepo razgibana in glih prav zanimiva pa tud družba sotekačev je bila skoraj na celotni trasi le proti koncu se je zadvea malo razrečila.

V cilj sem prišel v 4ih urah in malo čez 11 minut, kar je bilo krepko nad pričakovanji, sploh pa to vidim dan po tekmi, ko razen rahlih bolečin v tetivi, ki mi provzroča že nekaj časa malo preglavic sploh ne čutim bolečin v mišicah al kje drugej, za razliko od sobotnega teka, ko so me kr pošteno bolele noge...

V glavnem za ultro po daljši odsotnosti več kot zadovoljen in vidim, da še mam mal rezerve...

Trasa.




Sike.



Še filmčka, ki jih najdete TU in TU

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…