Preskoči na glavno vsebino

Prej dve leti nič, zdaj pa

v šestih dneh kar dve tekmi. Po sobotni trail tekmi, kjer smo se podili po zelo razgibanem terenu, sem se zopet vrnil na meni bolj domač asvalt. 

V bistvu sem samo poravnal lanski dolg, ki je nastal, ko se po prijavi na tek le-tega nisem mogel udeležit, saj mi je nastop preprečila poškodba križa. Z organizatorjem sem se lani nato dogovoril, da lahko plačano štartnino izkoristim letos in tako sem letos bolj za šalo kot za res poslal mail organizatorju in ga pobaral ali še drži lanski dogovor. Na velko presenečenje sem dobil res hiter odgovor, da stvar še vela in pol mi ni preostalo drugega, kot, da si splaniram dopust, saj je tekma sred tedna, ko Italjani praznujejo, dan zmage (nad kom raj ne bom ugibal...). Sprva je zgledalo, da bom v Italiji edini Slovenec, no na koncu smo bili trije in smo se tako združili, da nam ni blo dolg čas na poti.

Štart samega teka je v mestu Castel Bolognese, ki je le nekaj kilometrov stran od nam bolj znane Imole in je več kot 530 kilometrov oddaljen od doma, tako, da nas je čakala kr dolga vožnja k sreči pa je skoraj cela pot po avtocesti. V mesto smo prispeli pravočasno že v sredo popoldan, tako, da smo lahko še pred dvigom številk nekaj v miru pojedli, dvignili številke in se odpeljali nekaj kilometrov stran v mesto Riolo Terme, kjer smo imeli prenočišče. Popoldan je potem minil ob branju knige in rahlem sprehodu po večerji pa hitro v postlo. Štart teka je bil že ob pol devetih, kar je pomenilo dokaj zgodnje vstajanje in zajtrk potem pa odhod na štart. Ker se je obetal dokaj topel dan sem bil kr vesel, da se zadeva začne dokaj hitro. 

Na štartu se nas je zbralo preko 600 tekačev vendar ni blo čutit neke posebne napetosti in nervoze, no vsaj jaz jo nisem, saj nisem mel nekih posebnih ambicij. Nekaj zaradi tega, ker že res dolgo nisem bil na kaki večji in daljši tekmi, nekaj pa zaradi tega, ker pač sem se odločil, da se pač za enkrat ne obremenjujem z nekim hudim rezultatom ampak mi je blo bolj pomembno, da pritečem do cilja. Po pregledu trase na karti in profila je bilo vidno, da se bo prva polovica kr fino vspenjala, nato pa bo v drugem delu sledil spust nazaj proti cilju, celotna trasa pa je bila krožna. Štartal sem v svojem ritmu in lepo počasi brez pretiravanja začal s tekom. Nisem hotel, da se na začetku preveč zaganjam, ker nekaj pa še le vem, da ultre se tečejo zadnjih 5 kilometrov ne prvih. V glavi sem imel tempo za okoli 5 min/km od začetka in pa predvidevanje da bo tempo proti koncu padal in bom tako v cilju nekje v 4ih urah in pol. Trasa se je tako kot je bilo narisano večji del na začetku uspenjala z krajšimi odseki s spusti in zadeva je potekala lepo umirjeno do obrata malo pred polovico, kjer smo naredili obrat in se začeli vračati v smeti štarta. Tu sem mislil, da bo sedaj zadeva le šla še navzdol vsaj kaj se trase tiče, ampak tu pa sledi presenečenje. Res se je začela trasa najprej kr fajn spuščati do table za 25 kilometrov, kmalu za njo pa še ena tabla na kateri je pisalo 5 km. Nisem rabu velik, da sem ugotovil, da pa se šele zdaj začne pravi vzpon, ki bo dolg 5 kilometrov. In točno to je blo, tabla za 5 kilometrov je bila prva za katero so sledile table vse do 0 kilometrov, ko smo prišli na vrh vzpona. Tak od oka smo se v 5ih kilometrih dvignili za kakih 200 do 250 metrov, na trenutke je blo tak strmo, da se je marsikateri spremljevalec na kolesu vdal in sestopil. No ampak tud to je minilo in po premaganem klancu je sledil spust, ki je v bistvu sledil vseh 20 kilometrov do cilja. Le vmes nam je trasa postregla še z rahlimi klančki, ki pa niso bili omembe vredni.
V bistvu je cel tek minil kr hitro, saj je bila trasa lepo razgibana in glih prav zanimiva pa tud družba sotekačev je bila skoraj na celotni trasi le proti koncu se je zadvea malo razrečila.

V cilj sem prišel v 4ih urah in malo čez 11 minut, kar je bilo krepko nad pričakovanji, sploh pa to vidim dan po tekmi, ko razen rahlih bolečin v tetivi, ki mi provzroča že nekaj časa malo preglavic sploh ne čutim bolečin v mišicah al kje drugej, za razliko od sobotnega teka, ko so me kr pošteno bolele noge...

V glavnem za ultro po daljši odsotnosti več kot zadovoljen in vidim, da še mam mal rezerve...

Trasa.




Sike.



Še filmčka, ki jih najdete TU in TU

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…