Preskoči na glavno vsebino

Salomonov nahrbtnik

je bil zmagovalec med vsemi, ki so bili v ožjem izboru. Na koncu je zmagal predvsem zaradi ugodne cene in hitre dostave, ki mi jo je omogočil uvoznik za Slovenijo. Res hvala še enkrat. In ker sem imel robo že par dni doma so me že pošteno srbele noge, da zadevo čim prej sprobam. 

Po preučevanju prave trase za test sem se odločil, da za začetek zadevo sprobam na ne preveč dolgi razdalji, tam za nekje dve urce tak po nočni, glih fajn...

Tako sem se odločil za traso od Mejnega prehoda v Rogatcu v smeri Stoperc, kjer sem tekel po cesti približno 5 kilometrov, ki je glih OK za zagrevanje, saj se cesta skoz rahlo vspenja. Nato sem s ceste zavil na makedamsko cesto, ki jo uporabljajo predvsem gozdarji in tu se začne pravi "treil". Cesta je lepo speljana in se samo na trenutke malo bolj močno vzpne, drugače pa je vzpon vseskozi zmeren, no vmes celo postreže z parimi rahlimi spusti. Edino, kar je malo moteče, je dokaj blatna podlaga, saj dež neusmiljeno namaka zemljo že bolj ali manj dva dni. Po približno 9 in pol kilometrih in okoli 400 metrih vzpona za kar porabim nekaj manj kot 55 minut sem pri Rudijevem domu pod Donačko goro. Tukaj si privoščim postanek za malo okrepčila, nato pa sledi krajši spust po cesti po njem pa zavoj v levo pri tabli za izvir Sotle na dokaj blatno in spolzko potko. Potka se kmalu začne kar fino spuščati in že pogrnem med koprive, vendar ni sile... Steza nato zavije v gozd, kjer poteka malo gore malo dole prečno slab kilometer in nas pripelje do cerkve Sv. Donata. Od tam se pot nadaljuje po kolovozu, ki je prijeten za tek. Čeprav je pot vseskozi označena pa meni vseen uspe spregledat eno tablo in tako naredim dodaten kilometer... Kolovoz se kmalu spremeni v makadamsko cesto, ta pa nato v asfaltirano in že sem pri Žerakovi domačiji, ki stoji na vrhu prelaza, kjer je meja med občino Rogatec in Žetale. Od tu je sedaj varjanta naprej po označeni poti do izvira Sotle in nato čez Log v dolino reke Sotle in ob njej vse nazaj do Rogatce. Predvidevam, da bi to naneslo dodatnih nekje 20 kilometrov. No jaz se danes odločim, da se usmerim po cesti nazaj čez Sv. Jurij in v Rogatec.

Cela zadeva je skupaj z zgubljanjem nanesla dobrih 20 kilometrov in približno 500 višincev za kar sem jaz porabil 1 uro in 52 minut. Nahrbtnik pa je prestal test z odliko. Prilega se kot ulit, nič ne skače ali binglja. Bidoni v žepih na naramnicah so popolnoma nemoteči. Komaj čakam, da ga spet peljem malo ven...

Zmagovalec ;)


Table so več kot velika, ampak men je ratalo eno falit


Nekam bogo zgledam po vzponu.

Križišče, kjer gre pot levo proti izviru Sotle, tukaj sem jaz danes zavil desno nazaj proti izhodišču. Prihodnjič pa...

Še mal karte.

Fajn krogec sem naredu, ne preveč enostaven in ne preveč zahteven, itak se še privajam na tek po brezpotjih, sploh pa na spuste, ki mi niso ravno pisani na kožo. Najbolj mi odgovarja ko trasa vseskozi malo niha gor, dol... Ampak vaja dela mojstra.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…