Preskoči na glavno vsebino

Salomonov nahrbtnik

je bil zmagovalec med vsemi, ki so bili v ožjem izboru. Na koncu je zmagal predvsem zaradi ugodne cene in hitre dostave, ki mi jo je omogočil uvoznik za Slovenijo. Res hvala še enkrat. In ker sem imel robo že par dni doma so me že pošteno srbele noge, da zadevo čim prej sprobam. 

Po preučevanju prave trase za test sem se odločil, da za začetek zadevo sprobam na ne preveč dolgi razdalji, tam za nekje dve urce tak po nočni, glih fajn...

Tako sem se odločil za traso od Mejnega prehoda v Rogatcu v smeri Stoperc, kjer sem tekel po cesti približno 5 kilometrov, ki je glih OK za zagrevanje, saj se cesta skoz rahlo vspenja. Nato sem s ceste zavil na makedamsko cesto, ki jo uporabljajo predvsem gozdarji in tu se začne pravi "treil". Cesta je lepo speljana in se samo na trenutke malo bolj močno vzpne, drugače pa je vzpon vseskozi zmeren, no vmes celo postreže z parimi rahlimi spusti. Edino, kar je malo moteče, je dokaj blatna podlaga, saj dež neusmiljeno namaka zemljo že bolj ali manj dva dni. Po približno 9 in pol kilometrih in okoli 400 metrih vzpona za kar porabim nekaj manj kot 55 minut sem pri Rudijevem domu pod Donačko goro. Tukaj si privoščim postanek za malo okrepčila, nato pa sledi krajši spust po cesti po njem pa zavoj v levo pri tabli za izvir Sotle na dokaj blatno in spolzko potko. Potka se kmalu začne kar fino spuščati in že pogrnem med koprive, vendar ni sile... Steza nato zavije v gozd, kjer poteka malo gore malo dole prečno slab kilometer in nas pripelje do cerkve Sv. Donata. Od tam se pot nadaljuje po kolovozu, ki je prijeten za tek. Čeprav je pot vseskozi označena pa meni vseen uspe spregledat eno tablo in tako naredim dodaten kilometer... Kolovoz se kmalu spremeni v makadamsko cesto, ta pa nato v asfaltirano in že sem pri Žerakovi domačiji, ki stoji na vrhu prelaza, kjer je meja med občino Rogatec in Žetale. Od tu je sedaj varjanta naprej po označeni poti do izvira Sotle in nato čez Log v dolino reke Sotle in ob njej vse nazaj do Rogatce. Predvidevam, da bi to naneslo dodatnih nekje 20 kilometrov. No jaz se danes odločim, da se usmerim po cesti nazaj čez Sv. Jurij in v Rogatec.

Cela zadeva je skupaj z zgubljanjem nanesla dobrih 20 kilometrov in približno 500 višincev za kar sem jaz porabil 1 uro in 52 minut. Nahrbtnik pa je prestal test z odliko. Prilega se kot ulit, nič ne skače ali binglja. Bidoni v žepih na naramnicah so popolnoma nemoteči. Komaj čakam, da ga spet peljem malo ven...

Zmagovalec ;)


Table so več kot velika, ampak men je ratalo eno falit


Nekam bogo zgledam po vzponu.

Križišče, kjer gre pot levo proti izviru Sotle, tukaj sem jaz danes zavil desno nazaj proti izhodišču. Prihodnjič pa...

Še mal karte.

Fajn krogec sem naredu, ne preveč enostaven in ne preveč zahteven, itak se še privajam na tek po brezpotjih, sploh pa na spuste, ki mi niso ravno pisani na kožo. Najbolj mi odgovarja ko trasa vseskozi malo niha gor, dol... Ampak vaja dela mojstra.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...