Preskoči na glavno vsebino

Treking čez pol Pohorja

je bila naslednja logična odločitev za lep trening. Pohorje sem že prepešačil v nekaj varjantah pa tud s kolesom sem se ga že lotil v različnih smereh. No tokrat pa je padla odločitev, da se od doma podam v svoj rodni kraj in kako pa drgač ko preko Pohorja. Prej se za take stvari nisem odločal, ker nisem mel potrebne opreme, po zadnji pridobitvi pa so stvari velik lažje, saj kar se zalog hrane in pijače tiče.

V ruzak tako dam pomarančo, frutabelo, dva kosa kruha in rezervno majco, nafilam bidon pa še obvezni telefon, da mal zmerim pot al pa da lahk pokličem prvo pomoč.

Tako sem zjutraj pospremil dekline vsako v svojo službo jaz pa kr od doma proti Radvanju, slabi trije kilometri afalta glih fajn za zagrevanje. Od tam pa po poti, ki je v bistvu uradna pot čez Pohorje. In kar takoj zagrizem v breg pa ne samo to, kar hitro tud ugotovim, da so markacije namenjene pohodnikom, ko pa tečeš po gozdnih potkah in morš pazit kje stopaš pa se kr hitro zgodi, da spregledaš kako od markacij. Ampak za enkrat ni neke panike itak mam kr dober občutek za orientacijo pa tud vem, da dokler grem v breg sem na pravi poti ;) V dobri uri sem na vrhi pri vzpenjači. Tam si vzamem mal pavze, nekja spije in hajd dalje do Mariborske koče in od tam do Ruške na Arehu. Za menoj je slabih 19 kilometrov poti, ki se je skoz bolj ko ne vzpenjala. Na Ruški pa prva malo daljša pavza. Pojem pomarančo in kos kruha ter menjam majico, ker je prva čist gnila. Po pavzi pa dalje. Odločim se da grem čez Žigartov vrh, sicer i pot ni preveč znana, vendar sem predvideval, da se bom že nekak znajdu. Na vrhu pridem do tekaške proge, na kateri je še kr nekaj snega in blata, tako da se po grebenu borim z blatom in mokroto. Pot se izboljša ko se začne spuščati in tek zopet postane užitek. V tem delu vidim par markacij z črko R, za katere predvidevam da pomeni Rogla. Potka je lepa ampak spust zahteva previdnost in tako čez kakih 10 minut ugotovim, da ni več markacij. Mal počakam in se ogledujem okoli sebe žal pa ne vidim nič, v breg nazaj iskat zadnjo pa me tud nič ne mika in tako nadaljujem s spustom. Nato pa na drevesih zagledam rdeče črte, ki označujejo katastrsko mejo in tako se odločim, da se jih držim v upanju, da pidem do kake bolj konkretne potke. In res čez nekaj časa pridem do ceste za katero nisem čist ziher kam vodi, vendar se odločim, da grem levo pocesti in kaj kmalu pridem do križišča s tablami in takrat se lahk set mal zorijentiram. In tako sem že napoti k Šumiku, kjer so že prvi kampisti. Od tam pa via Klopni vrh. Do Klopnega vrha se spet držim markacij z 1nko. Vmes spet nekaj težav z iskanjem le teh na parih odsekih, kjer sem preveč pazil na to kje tečem, vendar pa le pridem do koče na Klopnem vrhu. Pot do Klopnega vrha je kr zahtevna saj je na veliko delih v bistvu spremenjena v potočke, saj je polno vode od taljenja snega in pa od zadnjih nalivov. Tam si privoščim naslednjo daljšo pavzo. K sreči je koča odprta in tako si privoščim Radler in pojem še drugi kos kruha. In nato dalje. Od tu se odločim za tek po cesti, saj vem, da je ta del poti po gozdu ziher še fejst moker in močvirnat. Prav tako pa vem, da je ta del najbolj tud najbolj dolgočasen vsaj zame in tako se teh 5 kilometrov do odcepa za Pesek vleeeeečččeeee ko... No pa tud to zmorem in potem na mesto na Pesek zavijem levo v spust proti Jurgovemu in malo nižje od Jurgovega zavijem desno čez most na planino na Pohorju. Tu sledi že zadnji vzpon, saj se cesta lepo vzpenja do vasi Planina na Pohorju. Od tu dalje pa se priklopim na peš pot, ki pelje iz Zreč na Roglo. Ta pot pa vodi mimo očetove rodne hiše, tako da še zadnji postanek naredim pri stricu ni teti, kjer mi postrežejo z domačo gobovo juho in kavo ter cocacolo. In potem še samo slabih 5 kilometrov spusta v Zreče.

Za tek skupaj z zgubljanji sem porabil malo manj kot 5 ur in pol, v čas niso všteti daljši postanki. Vse skupaj se je nabralo 48 kilometrov in za okoli 1300 metrov vzponov in malo manj spustov.

Še mal fotomateriala.

Areh



S tekaške proge, škoda da nisem mel smuč..

Proti Klopnemu vrhu

Pogled na Konjiško goro s Planine na Pohorju


Še mal...

Pogled na Zreče.

Markacija, ki označuje pot čez Pohorje.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.