Preskoči na glavno vsebino

Treking čez pol Pohorja

je bila naslednja logična odločitev za lep trening. Pohorje sem že prepešačil v nekaj varjantah pa tud s kolesom sem se ga že lotil v različnih smereh. No tokrat pa je padla odločitev, da se od doma podam v svoj rodni kraj in kako pa drgač ko preko Pohorja. Prej se za take stvari nisem odločal, ker nisem mel potrebne opreme, po zadnji pridobitvi pa so stvari velik lažje, saj kar se zalog hrane in pijače tiče.

V ruzak tako dam pomarančo, frutabelo, dva kosa kruha in rezervno majco, nafilam bidon pa še obvezni telefon, da mal zmerim pot al pa da lahk pokličem prvo pomoč.

Tako sem zjutraj pospremil dekline vsako v svojo službo jaz pa kr od doma proti Radvanju, slabi trije kilometri afalta glih fajn za zagrevanje. Od tam pa po poti, ki je v bistvu uradna pot čez Pohorje. In kar takoj zagrizem v breg pa ne samo to, kar hitro tud ugotovim, da so markacije namenjene pohodnikom, ko pa tečeš po gozdnih potkah in morš pazit kje stopaš pa se kr hitro zgodi, da spregledaš kako od markacij. Ampak za enkrat ni neke panike itak mam kr dober občutek za orientacijo pa tud vem, da dokler grem v breg sem na pravi poti ;) V dobri uri sem na vrhi pri vzpenjači. Tam si vzamem mal pavze, nekja spije in hajd dalje do Mariborske koče in od tam do Ruške na Arehu. Za menoj je slabih 19 kilometrov poti, ki se je skoz bolj ko ne vzpenjala. Na Ruški pa prva malo daljša pavza. Pojem pomarančo in kos kruha ter menjam majico, ker je prva čist gnila. Po pavzi pa dalje. Odločim se da grem čez Žigartov vrh, sicer i pot ni preveč znana, vendar sem predvideval, da se bom že nekak znajdu. Na vrhu pridem do tekaške proge, na kateri je še kr nekaj snega in blata, tako da se po grebenu borim z blatom in mokroto. Pot se izboljša ko se začne spuščati in tek zopet postane užitek. V tem delu vidim par markacij z črko R, za katere predvidevam da pomeni Rogla. Potka je lepa ampak spust zahteva previdnost in tako čez kakih 10 minut ugotovim, da ni več markacij. Mal počakam in se ogledujem okoli sebe žal pa ne vidim nič, v breg nazaj iskat zadnjo pa me tud nič ne mika in tako nadaljujem s spustom. Nato pa na drevesih zagledam rdeče črte, ki označujejo katastrsko mejo in tako se odločim, da se jih držim v upanju, da pidem do kake bolj konkretne potke. In res čez nekaj časa pridem do ceste za katero nisem čist ziher kam vodi, vendar se odločim, da grem levo pocesti in kaj kmalu pridem do križišča s tablami in takrat se lahk set mal zorijentiram. In tako sem že napoti k Šumiku, kjer so že prvi kampisti. Od tam pa via Klopni vrh. Do Klopnega vrha se spet držim markacij z 1nko. Vmes spet nekaj težav z iskanjem le teh na parih odsekih, kjer sem preveč pazil na to kje tečem, vendar pa le pridem do koče na Klopnem vrhu. Pot do Klopnega vrha je kr zahtevna saj je na veliko delih v bistvu spremenjena v potočke, saj je polno vode od taljenja snega in pa od zadnjih nalivov. Tam si privoščim naslednjo daljšo pavzo. K sreči je koča odprta in tako si privoščim Radler in pojem še drugi kos kruha. In nato dalje. Od tu se odločim za tek po cesti, saj vem, da je ta del poti po gozdu ziher še fejst moker in močvirnat. Prav tako pa vem, da je ta del najbolj tud najbolj dolgočasen vsaj zame in tako se teh 5 kilometrov do odcepa za Pesek vleeeeečččeeee ko... No pa tud to zmorem in potem na mesto na Pesek zavijem levo v spust proti Jurgovemu in malo nižje od Jurgovega zavijem desno čez most na planino na Pohorju. Tu sledi že zadnji vzpon, saj se cesta lepo vzpenja do vasi Planina na Pohorju. Od tu dalje pa se priklopim na peš pot, ki pelje iz Zreč na Roglo. Ta pot pa vodi mimo očetove rodne hiše, tako da še zadnji postanek naredim pri stricu ni teti, kjer mi postrežejo z domačo gobovo juho in kavo ter cocacolo. In potem še samo slabih 5 kilometrov spusta v Zreče.

Za tek skupaj z zgubljanji sem porabil malo manj kot 5 ur in pol, v čas niso všteti daljši postanki. Vse skupaj se je nabralo 48 kilometrov in za okoli 1300 metrov vzponov in malo manj spustov.

Še mal fotomateriala.

Areh



S tekaške proge, škoda da nisem mel smuč..

Proti Klopnemu vrhu

Pogled na Konjiško goro s Planine na Pohorju


Še mal...

Pogled na Zreče.

Markacija, ki označuje pot čez Pohorje.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...