Preskoči na glavno vsebino

Veseli december

je jaz pa spet preživljam dneve v tujini. No tokrat na srečo ne tako daleč od doma, le dobrih 350 kilometrov je od naše nove zunanje meje Evropske unije pa do doma in tako se lahko vsake tolko malo odtrgam in skočim za kaki dan domov. Ker doma že zdaj res finaliziramo priprave na prihod novega člana naše družine moram it vsake tolko mal domov, da preverim kako je stanje. No pravzaprav imata moji dve punci vse pod kontrolo jaz priskočim le ko je treba naredit kako luknjo v steni ali pa kaj pršraufat, vse ostalo pa obvladata brez mene. No eden od vzrokov, da mal letim domov je tud sneg, ki ga je dovolj na Rogli in, da vse vsaj malo naužijem prvih zimskih dni.

Ampak k vsemu temu pisanju danes me ni spravu snega ali kaj druga pač pa ena žalostna zgodba, ki jih v tem času slišimo veliko, če mene kdo vpraša še preveč. Čas praznikov je še posebej na udaru za ljudi, ki živijo v stalnem pomanjkanju. Vzrokov, da nekdo pač zaide v brezizhoden položaj je veliko. Nekatere v to pahne bolezen, druge spet alkohol ali pač kaj tretjega. Vsi ti ljudje so potrebni pomoči nekoga pa naj bo to finančna ali pa strokovna, včasih pa je že topla beseda dovolj, da lahko nekoga spravimo iz obupa.

Včeraj sem poslušal oddajo na Val-u 202 v kateri z botrstvom pomagajo ljudem, ki so v stiski in so pomoči potrebni. In ko sem tako poslušal sem dojel, da živim v državi, ki ni vredna da se ji reče država. Zakaj? OK, razumem, če ljudje nimajo ali pa ne morejo delati, da pač je njihovo preživetje zelo težko, saj se pač vse vrti okoli denarja in če tega ni tudi vsega ostalega človek ne more imeti. Žal so časi pač takšni, da je denar pač sveta vladar. Ampak, ko pa poslušal obupane starše, ki delajo, imajo službe se v njih mučijo in garajo za kapitaliste pa vseeno ne morejo imeti dostojnega življenja, takrat pa se res vprašam ali je ta država v kateri živim res tista nadvse opevana Slovenija. Slovenija, ki naj bi bila po napovedih iz začetka 90ih nova Švica. Ja mogoče bi res bila, če nebi doživela vsesplošno krajo vseh, ki so bili in so na oblasti. In prav ti bodoči in sedanji oblastniki so sedaj pridne in delovne ljudi pahnili na rob revščine. Žal je tako, da delo ni vredno popolnoma nič ali pa zelo malo. In tako se zgodi da prenekateri hodijo v službo in za to dobijo minimalca ali pa čakajo na plačo, ko se v isti sapi lastniki vozijo v luksuznih avtomobilih in nosijo denar v davčne oaze.

In ko potem poslušam oddajo v kateri obupana mati in oče, ki oba DELATA pa vseeno ne moreta plačati otroku kosila v šoli, ki ne moreta sebi in otrokom privoščiti osnovnih stvari, kot so hrana in obleka, mi gre na jok in me je sram, da živim v Sloveniji.

A si je kdo od današnje elite in oblastnikov prebral 2. člen naše ustave.

"Slovenija je pravna in socialna država."

Ne verjamem, ker če bi si ga potem bi moralo biti marsikaj drugače, tako pa nismo ne eno ne druga od tega kar piše.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…