Preskoči na glavno vsebino

Veseli december

je jaz pa spet preživljam dneve v tujini. No tokrat na srečo ne tako daleč od doma, le dobrih 350 kilometrov je od naše nove zunanje meje Evropske unije pa do doma in tako se lahko vsake tolko malo odtrgam in skočim za kaki dan domov. Ker doma že zdaj res finaliziramo priprave na prihod novega člana naše družine moram it vsake tolko mal domov, da preverim kako je stanje. No pravzaprav imata moji dve punci vse pod kontrolo jaz priskočim le ko je treba naredit kako luknjo v steni ali pa kaj pršraufat, vse ostalo pa obvladata brez mene. No eden od vzrokov, da mal letim domov je tud sneg, ki ga je dovolj na Rogli in, da vse vsaj malo naužijem prvih zimskih dni.

Ampak k vsemu temu pisanju danes me ni spravu snega ali kaj druga pač pa ena žalostna zgodba, ki jih v tem času slišimo veliko, če mene kdo vpraša še preveč. Čas praznikov je še posebej na udaru za ljudi, ki živijo v stalnem pomanjkanju. Vzrokov, da nekdo pač zaide v brezizhoden položaj je veliko. Nekatere v to pahne bolezen, druge spet alkohol ali pač kaj tretjega. Vsi ti ljudje so potrebni pomoči nekoga pa naj bo to finančna ali pa strokovna, včasih pa je že topla beseda dovolj, da lahko nekoga spravimo iz obupa.

Včeraj sem poslušal oddajo na Val-u 202 v kateri z botrstvom pomagajo ljudem, ki so v stiski in so pomoči potrebni. In ko sem tako poslušal sem dojel, da živim v državi, ki ni vredna da se ji reče država. Zakaj? OK, razumem, če ljudje nimajo ali pa ne morejo delati, da pač je njihovo preživetje zelo težko, saj se pač vse vrti okoli denarja in če tega ni tudi vsega ostalega človek ne more imeti. Žal so časi pač takšni, da je denar pač sveta vladar. Ampak, ko pa poslušal obupane starše, ki delajo, imajo službe se v njih mučijo in garajo za kapitaliste pa vseeno ne morejo imeti dostojnega življenja, takrat pa se res vprašam ali je ta država v kateri živim res tista nadvse opevana Slovenija. Slovenija, ki naj bi bila po napovedih iz začetka 90ih nova Švica. Ja mogoče bi res bila, če nebi doživela vsesplošno krajo vseh, ki so bili in so na oblasti. In prav ti bodoči in sedanji oblastniki so sedaj pridne in delovne ljudi pahnili na rob revščine. Žal je tako, da delo ni vredno popolnoma nič ali pa zelo malo. In tako se zgodi da prenekateri hodijo v službo in za to dobijo minimalca ali pa čakajo na plačo, ko se v isti sapi lastniki vozijo v luksuznih avtomobilih in nosijo denar v davčne oaze.

In ko potem poslušam oddajo v kateri obupana mati in oče, ki oba DELATA pa vseeno ne moreta plačati otroku kosila v šoli, ki ne moreta sebi in otrokom privoščiti osnovnih stvari, kot so hrana in obleka, mi gre na jok in me je sram, da živim v Sloveniji.

A si je kdo od današnje elite in oblastnikov prebral 2. člen naše ustave.

"Slovenija je pravna in socialna država."

Ne verjamem, ker če bi si ga potem bi moralo biti marsikaj drugače, tako pa nismo ne eno ne druga od tega kar piše.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…