Preskoči na glavno vsebino

Želje so eno

realnost pa čisto nekaj drugega, če si realen seveda. No kaj pa ti pravzaprav ostane kot biti realen pa naj bo katera koli odločitev v življenju.

Lani oktobra, ko sem se končno odločil, da naredim nekaj v zvezi z mojo poškodbo in da nenehna bolečina, ki sem jo imel in nenehno šepanje pač ne vodita nikamor sem imel željo, da pričnem teči nekje po mesecu in pol. Ja to je bila želja, realnost pa je taka, da še sedaj kaj dosti ne tečem, ker tetiva še sedaj ni čisto OK. Realno sem sedaj nekje na tretji četrtini do popolne ozdravitve, to se pravi, da redno tekel ne bom še vsakj tja do jeseni ali začetka zime. Seveda pa obstaja možnost, da se zadeva še podaljša, bomo videli. Dejstvo je, da je tisto, kar je bilo zame včasih nepredstavljivo, se pravi to, da nebi šel tečt sedaj čista realnost, pa ne samo to ampak je to sedaj čisto sprejemljiva realnost. Po drugi strani pa je res, da sem tek nadomestil pač sedaj s kolesom in pa treningi moči, da kdo nebi mislil, da sem pač lepo zleknjen nekje na kavču in se smilim samemu sebi. Dejstvo je, da dalje, ko sem zanemarjal svojo poškodbo, dalje bo sedaj trajalo, da se postavim na noge. Žal čudežnega zdravila, ki bi te po večletnem zanemarjanju telesa potem takoj postavilo nazaj pač ni, no vsaj jaz za njega še nisem zvedel in prej ko to spoznaš lažje ti je prebroditi vse skupaj.

Je pa cela stvar tudi za nekaj zelo koristna, saj sem spoznal tudi, dobre strani vsega tega. Od kar ne tečem kar naprej je moje telo veliko bolj prožno in mišice niso tako zategnjene, kljub temu, da dosti kolesarim in delam kar intenzivne vaje za moč pa ne čutim takšne utrujenosti, kot sem jo prej ko sem večinoma le nabijal tekaške kilometre. Bo že res, da je kolo veliko bolj prijazno do telesa. Kot vidim je možnost za poškodbe veliko manjša, razen če doživiš padec takrat so posledice lahko brutalne. Sploh, če izbereš pravo kolo za sebe je možnost poškodb ali bolečin po treningu res majhna pa tudi če par dni zaporedoma delaš daljše in težje treninge telo ni podvrženo tako velikemu stresu kot pri teku.

Na koncu lahko rečem, da je realnost zame prinesla veliko pozitivnih strani, ne samo, da sem končno zbral moč in se posvetil temu, da se pozdravim, ampak tudi to, da sem spoznal, da ni vse v teku, kar se letos po že več kot 5000 prevoženimi kilometri na kolesu tudi vidi.

No tekel pa še bom, najbrž nikoli več toliko, niti tako hitro kot sem, bom pa še.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…