Želje so eno

realnost pa čisto nekaj drugega, če si realen seveda. No kaj pa ti pravzaprav ostane kot biti realen pa naj bo katera koli odločitev v življenju.

Lani oktobra, ko sem se končno odločil, da naredim nekaj v zvezi z mojo poškodbo in da nenehna bolečina, ki sem jo imel in nenehno šepanje pač ne vodita nikamor sem imel željo, da pričnem teči nekje po mesecu in pol. Ja to je bila želja, realnost pa je taka, da še sedaj kaj dosti ne tečem, ker tetiva še sedaj ni čisto OK. Realno sem sedaj nekje na tretji četrtini do popolne ozdravitve, to se pravi, da redno tekel ne bom še vsakj tja do jeseni ali začetka zime. Seveda pa obstaja možnost, da se zadeva še podaljša, bomo videli. Dejstvo je, da je tisto, kar je bilo zame včasih nepredstavljivo, se pravi to, da nebi šel tečt sedaj čista realnost, pa ne samo to ampak je to sedaj čisto sprejemljiva realnost. Po drugi strani pa je res, da sem tek nadomestil pač sedaj s kolesom in pa treningi moči, da kdo nebi mislil, da sem pač lepo zleknjen nekje na kavču in se smilim samemu sebi. Dejstvo je, da dalje, ko sem zanemarjal svojo poškodbo, dalje bo sedaj trajalo, da se postavim na noge. Žal čudežnega zdravila, ki bi te po večletnem zanemarjanju telesa potem takoj postavilo nazaj pač ni, no vsaj jaz za njega še nisem zvedel in prej ko to spoznaš lažje ti je prebroditi vse skupaj.

Je pa cela stvar tudi za nekaj zelo koristna, saj sem spoznal tudi, dobre strani vsega tega. Od kar ne tečem kar naprej je moje telo veliko bolj prožno in mišice niso tako zategnjene, kljub temu, da dosti kolesarim in delam kar intenzivne vaje za moč pa ne čutim takšne utrujenosti, kot sem jo prej ko sem večinoma le nabijal tekaške kilometre. Bo že res, da je kolo veliko bolj prijazno do telesa. Kot vidim je možnost za poškodbe veliko manjša, razen če doživiš padec takrat so posledice lahko brutalne. Sploh, če izbereš pravo kolo za sebe je možnost poškodb ali bolečin po treningu res majhna pa tudi če par dni zaporedoma delaš daljše in težje treninge telo ni podvrženo tako velikemu stresu kot pri teku.

Na koncu lahko rečem, da je realnost zame prinesla veliko pozitivnih strani, ne samo, da sem končno zbral moč in se posvetil temu, da se pozdravim, ampak tudi to, da sem spoznal, da ni vse v teku, kar se letos po že več kot 5000 prevoženimi kilometri na kolesu tudi vidi.

No tekel pa še bom, najbrž nikoli več toliko, niti tako hitro kot sem, bom pa še.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport