Preskoči na glavno vsebino

Apetiti se s časom večajo

in s tem ne mislim, samo na hrano, ki je lahko velik problem pri tekačih, no vsaj jaz imam tako izkušnjo,da sem po teku bil lačen kot volk. No ampak to je tema ta enega od naslednjih prispevkov. Današnja tema pa bo o tekmovalnih apetitih.

Kot večina rekreativcev v eni točki pridemo do tega, da se bomo udeležili kake tekaške tekme. Vsak ima svoje cilje pri takem nastopu in velika večina jih je vezanih na dosego določenega časa. Tako so v teku neke meje npr. preteči 10ko pod 40 minut ali pa polovičko pod 1:20 ali pa maraton pod 3 ure. No vse to kar sem naštel so bli moji cilji in vsak jih ima pa ne glede na to ali jih prizna ali pač ne. In glede na vse te zadane cilje je potrebno nekako prilagoditi tudi trening. Tako je potrebno vključiti nekaj treningov za vzdržljivost pa nekaj za hitrost. Jaz sem za hitrost delal predvsem tempo teke, to se pravi, da sem delal v nekem treningu določen odsek, ki sem ga odtekel v tempu ali pa malenkost hitreje, kot sem tekel potem na tekmi. Ti treningi mi nekako niso delali težav, sem pa imel konstantno težave pri dolgih tekih, ki sem jih vedno delal prehitro. In ravno to je prepogosta napaka vseh tekačev, da tečejo prehitro. Komaj se da tekaču dopovedati, da tudi hočeš teči maraton pod tri ure ni nič narobe, če delaš dolge teke v tempu 6 min/km, kar pa se večini zdi prepočasi, vendar temu ni tako. Tukaj bom dodal svojo izkušnjo, tudi sam sem imel, nemalo težav s tem, da sem tekel počasi, to mi je uspelo le ko sem tekel skupaj s Tatjano, ko je delala dolge teke za njen maraton. Ti so trajali po 3 ure in pol in v tempu okoli 6.30 min/km in po teh tekih sem jaz odtekel svoje najboljše maratone. In to pove vse. Torej ni vse v tempu, veliko je tudi v počasnih tekih, še posebej ko se pripravljamo za maraton ali pa še kaj daljšega.

Pa, da rečem še nekaj o opremi. Oblačila pač vsak uporablja kot mu najbolje sedejo, po moje pa se ne splača dajat neke hude denarje za cote, ki jih prešvicacaš tako al pa tako. Pač vsak kupi kaj mu je všeč in v čem se dobro počuti. Ko pa pridemo do obutve pa so tu cele dizertacije. Zdaj je precej v modi bosonogi tek oz. tek v copatih, ki so zelo malo blaženi in z minimalnim naklonom med peto in prsti. Kot popolno nasprotje pa imamo copate, ki so ekstremno blaženi z nenormalno debelimi podplati. Kaj si jaz misli. Mislim, da je najbolje furati nekje vmes. Jaz nimam težav z nogami, ne dobivam žuljev, ne zvračam nogo ne pretirano navzven ali navznoter in tako lahk obujem copat s škatle in grem tečt maraton. To sem dejansko tud naredu enkrat. In velka večina nas je takih, zato jaz pravim, kupi si copate, ki so ti prav v katerih se dobro počutiš in ne glede na to ali so kao malo blaženi ali fejst, najbolje da so nekaj vmes. Šele po parih različnih znamkah, ki jih boš uspel dobro uničiti, boš kolkar tolk ziher kaj ti ustreza. In pa pozor, ni rečeno, da če je drago je tudi ekstremno dobro, samo za primer jaz sem svoje najboljše maratone pretekel v copatih za 40 evrov.

Obdelali smo že kar nekaj tekaških tem. V naslednjih se bomo dotaknili še prehrane, ki je v bistvu najbolj pomembna za dosego cilja, žal pa preveliko krat ravno najmanj omenjana ali pa omenjana v preveč ekstremih. Pri tem imam v mislih razne diete, no ampak o tem naslednjič. 

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...