Preskoči na glavno vsebino

In potem se pojavijo

prve poškodbe, ki pa jih kot nadobudni novi tekači vse po vrsti zanemarjamo. Tečemo z bolečino, mal na začetku šepamo, tu pa tam pade kaka protibolečinska tableta, pa kako tejpanje le redko kdaj pa obisk kakega strokovnjaka s področja fizioterapije, da pa bi si vzeli pavzo to pa ni opcije.

Zgoraj opisano je točno to, kar sem počel zelo dolgo jaz in kar vidim, da počne velika večina bolj ali manj izkušenih tekačev. Je pa res, da le redki o tem iskreno spregovorijo, če pa že kdaj pojamrajo na kakem forumu, pa ali dobijo kup neumnih odgovorov v stilu, "kaj te ne ubije te okrepi" in podobne traparije... Če pa že dobijo kak pameten nasvet pa ga večina itak ne upošteva. Žal je pač tako, da nas je velika večina "prepametnih" in se pač vse moramo naučiti iz lastnih izkušenj, žal pa je cena za to včasih kar malo (pre)velika. Velika večina se ne zaveda, da bi ob prvih znakih bolečin lahko zelo kratek počitek bil zadosti, da se zadeva umiri in bi lahko kar hitro nadaljevali s treningi, ampak ne vsi rinemo z glavo skozi zid do točke, ko se pa res ne moremo več premikat in potem iščemo čidežna zdravila, ki pa jih žal ni.

Vse zgoraj opisano, sem bil do pred kaki dve leti JAZ in ni me sram priznati. Velikokrat sem pretekel kak trening z bolečino ali pa s pomočjo tablet k sreči pa sem na eni točki le uspel pogruntat, da pa kot prvo tek ni vse in kot drugo, kaj ma to veze z zdravjem če pa me vse boli. 

Za vsakega tekača je težko, ko pride do točke, ko ne more dobit vsakodnevnega "fixa", zato je dobrodošlo, če imam vsak v rezervi še kak šport s katerim lahko vsaj malo dvigne endrofine in tako pomiri svojo dušo, ki mu pač ne da miru in jaz to popolnoma razume. Torej rešitev je na dlani, velikokrat je tako, da če pač ne moreš laufat pa lahko počneš kaj drugega, mogoč kolo, ali pa plavanje, pa kake vaje za moč, nekaj je sigurno s čim si lahko malo dvigneš pulz.

Na koncu, pravilo je samo eno, ne rini z glavo skozi zid, ker zid je lahko krepko pretrd in pol to zna fajn bolet.


A žal ne vedno....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…