Preskoči na glavno vsebino

In potem se pojavijo

prve poškodbe, ki pa jih kot nadobudni novi tekači vse po vrsti zanemarjamo. Tečemo z bolečino, mal na začetku šepamo, tu pa tam pade kaka protibolečinska tableta, pa kako tejpanje le redko kdaj pa obisk kakega strokovnjaka s področja fizioterapije, da pa bi si vzeli pavzo to pa ni opcije.

Zgoraj opisano je točno to, kar sem počel zelo dolgo jaz in kar vidim, da počne velika večina bolj ali manj izkušenih tekačev. Je pa res, da le redki o tem iskreno spregovorijo, če pa že kdaj pojamrajo na kakem forumu, pa ali dobijo kup neumnih odgovorov v stilu, "kaj te ne ubije te okrepi" in podobne traparije... Če pa že dobijo kak pameten nasvet pa ga večina itak ne upošteva. Žal je pač tako, da nas je velika večina "prepametnih" in se pač vse moramo naučiti iz lastnih izkušenj, žal pa je cena za to včasih kar malo (pre)velika. Velika večina se ne zaveda, da bi ob prvih znakih bolečin lahko zelo kratek počitek bil zadosti, da se zadeva umiri in bi lahko kar hitro nadaljevali s treningi, ampak ne vsi rinemo z glavo skozi zid do točke, ko se pa res ne moremo več premikat in potem iščemo čidežna zdravila, ki pa jih žal ni.

Vse zgoraj opisano, sem bil do pred kaki dve leti JAZ in ni me sram priznati. Velikokrat sem pretekel kak trening z bolečino ali pa s pomočjo tablet k sreči pa sem na eni točki le uspel pogruntat, da pa kot prvo tek ni vse in kot drugo, kaj ma to veze z zdravjem če pa me vse boli. 

Za vsakega tekača je težko, ko pride do točke, ko ne more dobit vsakodnevnega "fixa", zato je dobrodošlo, če imam vsak v rezervi še kak šport s katerim lahko vsaj malo dvigne endrofine in tako pomiri svojo dušo, ki mu pač ne da miru in jaz to popolnoma razume. Torej rešitev je na dlani, velikokrat je tako, da če pač ne moreš laufat pa lahko počneš kaj drugega, mogoč kolo, ali pa plavanje, pa kake vaje za moč, nekaj je sigurno s čim si lahko malo dvigneš pulz.

Na koncu, pravilo je samo eno, ne rini z glavo skozi zid, ker zid je lahko krepko pretrd in pol to zna fajn bolet.


A žal ne vedno....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…