Preskoči na glavno vsebino

In potem se pojavijo

prve poškodbe, ki pa jih kot nadobudni novi tekači vse po vrsti zanemarjamo. Tečemo z bolečino, mal na začetku šepamo, tu pa tam pade kaka protibolečinska tableta, pa kako tejpanje le redko kdaj pa obisk kakega strokovnjaka s področja fizioterapije, da pa bi si vzeli pavzo to pa ni opcije.

Zgoraj opisano je točno to, kar sem počel zelo dolgo jaz in kar vidim, da počne velika večina bolj ali manj izkušenih tekačev. Je pa res, da le redki o tem iskreno spregovorijo, če pa že kdaj pojamrajo na kakem forumu, pa ali dobijo kup neumnih odgovorov v stilu, "kaj te ne ubije te okrepi" in podobne traparije... Če pa že dobijo kak pameten nasvet pa ga večina itak ne upošteva. Žal je pač tako, da nas je velika večina "prepametnih" in se pač vse moramo naučiti iz lastnih izkušenj, žal pa je cena za to včasih kar malo (pre)velika. Velika večina se ne zaveda, da bi ob prvih znakih bolečin lahko zelo kratek počitek bil zadosti, da se zadeva umiri in bi lahko kar hitro nadaljevali s treningi, ampak ne vsi rinemo z glavo skozi zid do točke, ko se pa res ne moremo več premikat in potem iščemo čidežna zdravila, ki pa jih žal ni.

Vse zgoraj opisano, sem bil do pred kaki dve leti JAZ in ni me sram priznati. Velikokrat sem pretekel kak trening z bolečino ali pa s pomočjo tablet k sreči pa sem na eni točki le uspel pogruntat, da pa kot prvo tek ni vse in kot drugo, kaj ma to veze z zdravjem če pa me vse boli. 

Za vsakega tekača je težko, ko pride do točke, ko ne more dobit vsakodnevnega "fixa", zato je dobrodošlo, če imam vsak v rezervi še kak šport s katerim lahko vsaj malo dvigne endrofine in tako pomiri svojo dušo, ki mu pač ne da miru in jaz to popolnoma razume. Torej rešitev je na dlani, velikokrat je tako, da če pač ne moreš laufat pa lahko počneš kaj drugega, mogoč kolo, ali pa plavanje, pa kake vaje za moč, nekaj je sigurno s čim si lahko malo dvigneš pulz.

Na koncu, pravilo je samo eno, ne rini z glavo skozi zid, ker zid je lahko krepko pretrd in pol to zna fajn bolet.


A žal ne vedno....

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...