Preskoči na glavno vsebino

Babica praznuje - uradni del

seveda, ker pač 60 let ni kar tak je babica, no moja mama, da ne bo pomote, pač organizirala malo pogostitev za neka žlahte.  Za to priložnost je moja sestra sestavla en rahu nagovor, ki pa je bil v bistvu pesem, no jaz nisem mel pojma, da mam pesnico v tako bližnji žlahti.

Tu je ta pesnitev...


Mami!


Ker leta pač izbirati ne znajo,
zdaj še ti na vrsto si prišla,
v mrežo svojo so te ulovila šestdeseta.
Ker verjetno pričakuješ,
da kaj lepega o sebi čuješ,
ti par besed bom prebrala,
mogoče še kaj sproti bom dodala.

Kot druga hčerka si se rodila, in pridno ti si se učila. Žal priložnosti za šolanje nisi dobila zato si se zelo mlada zaposlila.

Si zgodaj ti se zaljubila in tudi kmalu v zakonski stan si stopila.
Nato sta hišo gradila in prenekateri cigu in cement si preložila.
Pravi majster na mešalcu si bila kar se zdaj najbolj na tvojih bolečih kolenih pozna.
Veliko je bilo odrekanj, si oblek in čevljev nisi kupovala, ko pa končno si si škornje kupila, ti miška v njih je luknje naredila.

Vmes sva midva z bratom se rodila in prenekateri dan sva popestrila,
Čeprav bila sva midva pridna zelo, ti si vedno nisi mislila tako.

Ko neko soboto ti si sesala, jaz srčni utrip sem na roki iskala in  izza ovinka sem pridivjala ter zakričala, da srček ne bije mi več.
Vrgla sesalec od sebe si proč in šele na to si ugotovila, da težko bi jaz brez utripa srca še sploh govorila.

Ko z Ivekom enkrat sta se iz službe peljala mašina je v avtu malo pokašljevala. Prišla sta že skoraj do doma in želela ti iti peš si domov,  a Ivek je vztrajal in pravil da bo. Je avto obrnil nazaj v dolino je rekel, da gre po zalet a na koncu se izkazalo je, da bil je izlet saj avto se v Zrečah do konca je ustavil in peš sta odšla takrat vidva domov.

Zadnje leto pa še posebej žariš ko Mihca v varstvo ali na obisk dobiš.
Si prvič mu težko plenice gor dala, saj pampersk ti še nisi poznala. Sta morala z ato glave stakniti in se zadeve res resno lotiti.

Vsa ta leta življenja in življenjske izkušnje,
so te pripeljale do marsikatere ovire, preizkušnje,
a ti vse si premostila in prestala,
čudovita oseba si postala,
dobra žena, še boljša mati,
največ kar človek lahko ali mora postati.

Vedno nam ob strani si stala,
vedno za nas skrbela, se bala,
le dobro nam želela,
srce veliko za nas imela.

No, sedaj pa še voščilo dodajmo,
potem pa počasi končajmo.

Draga  mami,  želimo ti zdrava nam bodi,
in vse ostalo, kar še v voščilo sodi,
sreča naj vedno bo tvoja znanka,
denarja naj ti nikoli ne manjka.
Mi srečni smo, da te imamo,
vedno pokazat ti sicer res ne znamo,
te kdaj razjezimo,
povzročimo skrbi,
a mi  res si želimo,

da vesela, srečna  bila bi vse dni.


Še enkrat vse najboljše mami!


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…