Preskoči na glavno vsebino

Če ne vidiš ne verjameš

to kar se zdaj dogaja, se skoraj ne da opisati z besedami. Eno je sigurno, da si kaj takega nebi predstavljal nikol v življenju, da se bo to dogajalo pri nas. Pa ne da nisem že prej videl kaj takega. Sam sem bil na Grško - Turški meji, a lako zagotovim, da se tam kaj takega ni dogajalo. No vendar pa ta zapis ne bo namenjen beguncem, ki so večna tema vseh medije v teh dneh in kot je nekdo napisal, ga je kar strah odpreti čips, da kak begunec ne koči iz njega. O vsem imam le eno besedo, za vse t.i. kavč komentatorje, pojdite v bližino centrov, kjer so ti ljudje in si sami ustvarite sliko o tem in svoje mnenje, vendar pa si za to vzemite čas, ne glejte prispevkov, ki vam jih ponujajo mediji. Jaz sem v tem skoraj vsakodnevno in to gledam res iz prve vrste in imam o tem svoje mnenje, ki pa ga tu ne mislim izražat na ves glas, ker sem lahko kaj hitro tarča kakega brezdelnega uradnika v naših vrstah, torej bom o tem raje molčal.

Bom pa namenim par besed o tem, kako to vpliva na mene in na mojo družino. Zadnja dva tedna sem zaradi te krize več z doma kot doma, pa to še ni najhuje, huje je še to, da v bistvu sploh ne vem, kdaj bom šel v službo, za kako dolgo ali kam bom šel. Tako jaz, kot velika večina, ki to delamo imamo družine, ki se zanašajo na nas, otroke, ki potrebujejo nekoga, da na njih popazi v času ko niso v vrtcu ali šoli, da je z njimi vsaj nekaj časa. Meni se dogaja sedaj, da v bistvu ne vidim familije tud po dva dni ali več. Zjutraj odhajam od doma ob treh, se vrnem domov ob devetih, nato se malo naslednji dan vidimo pred šolo in vrtcem, popoldan pa že itak spet pred njihovim prihodom domov odidem spet delat in me ni do naslednjega dopoldneva. Zaradi vsega tega je potrebno mnogo prilagajanj in kombinacij, mogoče nam še bolj, ko nimamo dedkov in babic za prvim vogalom.

No kljub vsemu se trudimo, da vse laufa bolj ali manj normalno. Res je da treningi niso glih optimalni, še manj prehrana, saj imamo na terenu samo dva menija, makaronflajš ali pa pasulj in za povrh sendviči, daleč od tega kar bi si človek želel. Kljub vsemu pa nekak poskušam držat nek ritem treningov, dela in druženja z familijo. 

Vse kar lahk rečem je to, da samo upam, da se bodo zadeve čim prej utekle in, da nas malenkostno razbremenijo in pa najpomembneje, da določijo nek sistem po katerem bomo malo v naprej vedeli kdaj in za kolko gremo delat.






Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …

Posiljeni ali prisliljeni

so od ponudnikov, ki nam omogočajo komunikacije, interneta in televizije. Pred začetkom leta so nas prijazno obvestili, da bodo podražili storitve mobilne telefonije in televizije, kar v mojem primeru naša 3 evre na mesec, se pravi skoraj ena naročnina več na leto.
Ampak v čem je težava, no vsaj jaz jo vidim, ne vem kako je z vami. Večina nas ima tako imenovano paketno storitev pri enem ponudniku, ki pa najbrž ni najcenejša opcija, vsaj tako se mi zdi, najbrž bi bilo ceneje malo pobrskati pri različnih ponudbah pri konkurenci, ampak o tem kdaj drugič. 
Bolj sporno, kot to, da paketna ponudba najbrž ni najcenejša je to, da v bistvu plačujemo za nekaj kar v bistvu sploh ne uporabljamo. Naprimer, doma imamo nameščenih okoli 130 TV programov, od tega jih jaz gledam mogoče 10, pa sem zastavil številko zelo visoko, če prištejem še ene tri, ki jih stalno gledajo otroci smo ajde na 15, da zaokrožim. Ostane 115 programov, ki jih plačujem a jih nikoli ne gledam. Torej sem prisiljen plačevati z…