Preskoči na glavno vsebino

Če ne vidiš ne verjameš

to kar se zdaj dogaja, se skoraj ne da opisati z besedami. Eno je sigurno, da si kaj takega nebi predstavljal nikol v življenju, da se bo to dogajalo pri nas. Pa ne da nisem že prej videl kaj takega. Sam sem bil na Grško - Turški meji, a lako zagotovim, da se tam kaj takega ni dogajalo. No vendar pa ta zapis ne bo namenjen beguncem, ki so večna tema vseh medije v teh dneh in kot je nekdo napisal, ga je kar strah odpreti čips, da kak begunec ne koči iz njega. O vsem imam le eno besedo, za vse t.i. kavč komentatorje, pojdite v bližino centrov, kjer so ti ljudje in si sami ustvarite sliko o tem in svoje mnenje, vendar pa si za to vzemite čas, ne glejte prispevkov, ki vam jih ponujajo mediji. Jaz sem v tem skoraj vsakodnevno in to gledam res iz prve vrste in imam o tem svoje mnenje, ki pa ga tu ne mislim izražat na ves glas, ker sem lahko kaj hitro tarča kakega brezdelnega uradnika v naših vrstah, torej bom o tem raje molčal.

Bom pa namenim par besed o tem, kako to vpliva na mene in na mojo družino. Zadnja dva tedna sem zaradi te krize več z doma kot doma, pa to še ni najhuje, huje je še to, da v bistvu sploh ne vem, kdaj bom šel v službo, za kako dolgo ali kam bom šel. Tako jaz, kot velika večina, ki to delamo imamo družine, ki se zanašajo na nas, otroke, ki potrebujejo nekoga, da na njih popazi v času ko niso v vrtcu ali šoli, da je z njimi vsaj nekaj časa. Meni se dogaja sedaj, da v bistvu ne vidim familije tud po dva dni ali več. Zjutraj odhajam od doma ob treh, se vrnem domov ob devetih, nato se malo naslednji dan vidimo pred šolo in vrtcem, popoldan pa že itak spet pred njihovim prihodom domov odidem spet delat in me ni do naslednjega dopoldneva. Zaradi vsega tega je potrebno mnogo prilagajanj in kombinacij, mogoče nam še bolj, ko nimamo dedkov in babic za prvim vogalom.

No kljub vsemu se trudimo, da vse laufa bolj ali manj normalno. Res je da treningi niso glih optimalni, še manj prehrana, saj imamo na terenu samo dva menija, makaronflajš ali pa pasulj in za povrh sendviči, daleč od tega kar bi si človek želel. Kljub vsemu pa nekak poskušam držat nek ritem treningov, dela in druženja z familijo. 

Vse kar lahk rečem je to, da samo upam, da se bodo zadeve čim prej utekle in, da nas malenkostno razbremenijo in pa najpomembneje, da določijo nek sistem po katerem bomo malo v naprej vedeli kdaj in za kolko gremo delat.






Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

40 days

in odštevamo. Ker se začne postno obdobje je to več kot odličen čas, da se tud jaz odpovem vsajza 40 dni moje največje pregrehe, seveda to so sladkarije. OK, že v štartu povem, da se vsemu sladkemu ne mislim odpovedat, pač pa se bom držal bol "zdravih" sladkarij. Ali bolje rečeno "low carb" varjanta. 
Kar se treningov tiče vse po starem, še vedno več treningov naredim z kettlebeli, dodajam pa nekaj treningov za vztrajnost in splošno kondicijo. Sicer je to zimo kaj malo teka na smučeh, zato pa dodajam tek in pa kolesarjenje, vendar ne pretiravam z številom treningov. Zdaj pa meter v roke pa da vidimo kako je stanje. Tehtal se ne bom, ker me kile v bistvu ne zanimajo, zanima me samo razporeditev teže.
PAS 83cm
PRSA 103 cm
RAME 119 cm
STEGNA 59 cm

Torej se merim ponovno čez 40 dni.


O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…