Če ne vidiš ne verjameš

to kar se zdaj dogaja, se skoraj ne da opisati z besedami. Eno je sigurno, da si kaj takega nebi predstavljal nikol v življenju, da se bo to dogajalo pri nas. Pa ne da nisem že prej videl kaj takega. Sam sem bil na Grško - Turški meji, a lako zagotovim, da se tam kaj takega ni dogajalo. No vendar pa ta zapis ne bo namenjen beguncem, ki so večna tema vseh medije v teh dneh in kot je nekdo napisal, ga je kar strah odpreti čips, da kak begunec ne koči iz njega. O vsem imam le eno besedo, za vse t.i. kavč komentatorje, pojdite v bližino centrov, kjer so ti ljudje in si sami ustvarite sliko o tem in svoje mnenje, vendar pa si za to vzemite čas, ne glejte prispevkov, ki vam jih ponujajo mediji. Jaz sem v tem skoraj vsakodnevno in to gledam res iz prve vrste in imam o tem svoje mnenje, ki pa ga tu ne mislim izražat na ves glas, ker sem lahko kaj hitro tarča kakega brezdelnega uradnika v naših vrstah, torej bom o tem raje molčal.

Bom pa namenim par besed o tem, kako to vpliva na mene in na mojo družino. Zadnja dva tedna sem zaradi te krize več z doma kot doma, pa to še ni najhuje, huje je še to, da v bistvu sploh ne vem, kdaj bom šel v službo, za kako dolgo ali kam bom šel. Tako jaz, kot velika večina, ki to delamo imamo družine, ki se zanašajo na nas, otroke, ki potrebujejo nekoga, da na njih popazi v času ko niso v vrtcu ali šoli, da je z njimi vsaj nekaj časa. Meni se dogaja sedaj, da v bistvu ne vidim familije tud po dva dni ali več. Zjutraj odhajam od doma ob treh, se vrnem domov ob devetih, nato se malo naslednji dan vidimo pred šolo in vrtcem, popoldan pa že itak spet pred njihovim prihodom domov odidem spet delat in me ni do naslednjega dopoldneva. Zaradi vsega tega je potrebno mnogo prilagajanj in kombinacij, mogoče nam še bolj, ko nimamo dedkov in babic za prvim vogalom.

No kljub vsemu se trudimo, da vse laufa bolj ali manj normalno. Res je da treningi niso glih optimalni, še manj prehrana, saj imamo na terenu samo dva menija, makaronflajš ali pa pasulj in za povrh sendviči, daleč od tega kar bi si človek želel. Kljub vsemu pa nekak poskušam držat nek ritem treningov, dela in druženja z familijo. 

Vse kar lahk rečem je to, da samo upam, da se bodo zadeve čim prej utekle in, da nas malenkostno razbremenijo in pa najpomembneje, da določijo nek sistem po katerem bomo malo v naprej vedeli kdaj in za kolko gremo delat.






Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Prodaja avta

Grčija 2