Preskoči na glavno vsebino

Če ne vidiš ne verjameš

to kar se zdaj dogaja, se skoraj ne da opisati z besedami. Eno je sigurno, da si kaj takega nebi predstavljal nikol v življenju, da se bo to dogajalo pri nas. Pa ne da nisem že prej videl kaj takega. Sam sem bil na Grško - Turški meji, a lako zagotovim, da se tam kaj takega ni dogajalo. No vendar pa ta zapis ne bo namenjen beguncem, ki so večna tema vseh medije v teh dneh in kot je nekdo napisal, ga je kar strah odpreti čips, da kak begunec ne koči iz njega. O vsem imam le eno besedo, za vse t.i. kavč komentatorje, pojdite v bližino centrov, kjer so ti ljudje in si sami ustvarite sliko o tem in svoje mnenje, vendar pa si za to vzemite čas, ne glejte prispevkov, ki vam jih ponujajo mediji. Jaz sem v tem skoraj vsakodnevno in to gledam res iz prve vrste in imam o tem svoje mnenje, ki pa ga tu ne mislim izražat na ves glas, ker sem lahko kaj hitro tarča kakega brezdelnega uradnika v naših vrstah, torej bom o tem raje molčal.

Bom pa namenim par besed o tem, kako to vpliva na mene in na mojo družino. Zadnja dva tedna sem zaradi te krize več z doma kot doma, pa to še ni najhuje, huje je še to, da v bistvu sploh ne vem, kdaj bom šel v službo, za kako dolgo ali kam bom šel. Tako jaz, kot velika večina, ki to delamo imamo družine, ki se zanašajo na nas, otroke, ki potrebujejo nekoga, da na njih popazi v času ko niso v vrtcu ali šoli, da je z njimi vsaj nekaj časa. Meni se dogaja sedaj, da v bistvu ne vidim familije tud po dva dni ali več. Zjutraj odhajam od doma ob treh, se vrnem domov ob devetih, nato se malo naslednji dan vidimo pred šolo in vrtcem, popoldan pa že itak spet pred njihovim prihodom domov odidem spet delat in me ni do naslednjega dopoldneva. Zaradi vsega tega je potrebno mnogo prilagajanj in kombinacij, mogoče nam še bolj, ko nimamo dedkov in babic za prvim vogalom.

No kljub vsemu se trudimo, da vse laufa bolj ali manj normalno. Res je da treningi niso glih optimalni, še manj prehrana, saj imamo na terenu samo dva menija, makaronflajš ali pa pasulj in za povrh sendviči, daleč od tega kar bi si človek želel. Kljub vsemu pa nekak poskušam držat nek ritem treningov, dela in druženja z familijo. 

Vse kar lahk rečem je to, da samo upam, da se bodo zadeve čim prej utekle in, da nas malenkostno razbremenijo in pa najpomembneje, da določijo nek sistem po katerem bomo malo v naprej vedeli kdaj in za kolko gremo delat.






Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…