Preskoči na glavno vsebino

Za ene začetek, za

druge pa samo nadaljevanje, tega kar počnemo že kar nekaj časa. In v te spadam tudi sam, v bistvu je začetek Novega leta zame samo menjava koledarja in nič drugega. Že dolgo ne, če sploh kdaj sem začel Novo leto z nekimi novoletnimi obljubami, ki so tako popularne med rajo. No men ni jasno zakaj bi neke spremembe začel z Novim letom, če to lahko narediš tud 17. septembra naprimer. kakor koli že zame in v bistvu za celo našo familijo začetek Novega leta ne pomeni nič, razen novih slik na koledarju, kjer se nato sploh tamali opazuje in čudi, kaj je to za en mali fantek na sliki.

Je pa Začetek leta prinesel končno nekaj prave zime v naše kraje s snegom in mrazom in upam, da bo to zdržalo nekaj časa, da se bo tudi narava mela malo čas spočiti. Seveda pa bo sneg dobrodošel udi z nas, da se malo naužijemo snežnih aktivnosti.

Sva si pa s Tatjano za začetek novega leta privoščla po dolgem času malo razvajanja v savni in ker je za nas pač najbolj primerna Rogla, tudi iz stališča, da je treba poskrbeti tud za varstvo, sva pač šla na Roglo. In to je v bistvu povod za nastanek tega teksta. Itak vem, da ko greš v nek turistični kraj v savno ali pa bazen, pač tam srečaš ljudi, ki tja grejo zato, ker imajo to pač vključeno v ceno ali še bolje, da so bojo pol lahko hvalili, da so bli v savni, recmo..... Že ob prihodu na vhodu naletima na nekaj vsaj po govorici sodeč Hrvatov, še natančneje Zagrebčanov. Že tako sem potegnu na uhe, da pač ona ne misli, bit naga v savni in da bo tam v "kupačem kostimu"
. Ja itak, mi tabogi hodimo tam sem pa tja nagi, oni ta bogati pa si lahko privoščijo kupači kostim. No k sreči so prvo navalili na bazen, v "kupačem kostimu" seveda, čez nekaj časa pa so se pojavili v savni. Prvo so si malo ogledovali okoli, seveda pri tem ogledovanju so gladko spregledali, da smo vsi oviti le v brisače, po njihovem razmišljanju sodeč, ke pač nimamo za "kupači kostim"... Po malo preučevanja so se odločli da grejo v parno savno, ker jeto najbrž najboljše za začetek. Ker pa ni čisto ziher, če je not dost toplo so se poleg kopalk ovili še v brisače. Me je že melo, da bi šel not, vzel šaluf in pošprical celo savno z njimi vred, da bi mli fajn mokre brisače. Ko so se naveličali so se zagnali ven in direkt proti bazenčku z mehurčki, ojoj, jih je Tatjana komaj ustavla in jim prijazno razložila, da bi blo fajn, če bi prvo šli malo pod tuš, preden svoj švic in mehčalec sprejejo v bazenčku. Za nameček, še to, da je bil v tej družbi prisoten tudi en mlajši močki, ki j bil več kot očitno Američan. No tolk, da inteligenca res ni pogojena s tem od kod prihajaš. V glavnem osni so kljub temu, da smo se vsi ostali obnašali čist nasprotno od njih, pač terali svoje dalje. Na tem mestu gre graja tudi savna-mojstrom, ki so to mirno gledali...

Na koncu lahk rečem samo, da je včas pametno, da gledaš okoli sebe, vprašaš ali pa ...


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…