Preskoči na glavno vsebino

Avtodom trip

je za nami. In najprej rezultat, čist na kratko, fina izkušnja, ki jo bomo še ponovili.

Ampak, da se vrnemo na začetek. Ko smo dobili vabilo, da se udeležimo konfirmacije, to je podobno birmi, samo, da je to v evangeličanski cerkvi. No v glavnem, ko smo izvedeli, da gremo v Stuttgart je padla odločitev, da gremo z avtodomom. Pot je treba nekako prevozit v vsakem primeru, se nam je pa zdelo, da je mogoče to glih prava destinacija, da probamo kako nam bo. 

V planu smo imeli potep od sobote, do torka zvečer a smo jo morali zaradi vračila avtodom že v torek dopoldan malo prilagoditi in bo pač Salzburg ostal za kdaj drugič. Drugače pa smo začrtali pot preko Karavank v Avstrijo do Salzburga, nato pa zavoj do Bertesgadna in ogled Orlovega gnezda.

Seveda, pa se ninsmo mogli včakati, da si naredimo prvo malico, ki je bila že v Lescah.


Žal smo po napornem vzponu do parkirišča, ki je pravi preizkus za mašino, saj je na enih delih kar 24 % ugotovili, da je možen ogled šele maja in tako smo se spustili v dolino in si šli malo ogledat mestece. In je kaj videt, res lepo urejeno Bavarsko mesto z lepimi hiškami in še lepšimi razgledi na okolico.

No vsaj za en selfi je bil razgled tud z parkirišča OK.


Sprehod po Bertesgadnu.



Tako prvi postanek za ogled in kosilo je za nami in gremo naprej prosti cilju. Vožnja poteka kar tekoče, čeprav je tudi v Nemčiji polno gradbišč na avtocesti in bo v času praznikov in sezone po moje zastojev še in še. No mi imamo srečo in se mimo vsega prebijemo le z upočasnjeno vožnjo. Do večera prispemo na cilj, kar nekako po planu okoli 7 ali malo čez zvečer. Se malo podružimo z gostitelji in se prijetno utrujeni zleknemo v naše vozeče domovanje in zaspimo. 

Nedelja je rezervirana za slavje, tako, da dopoldan uradni del v cerkvi, nato pa prijetno druženje ob hrani in pijači do poznega popoldneva, ko se spakiramo in odpravimo do kampa v Legolandu. Tam ekspresno opravimo formalnosti, ker smo imeli že rezervacijo in plačilo urejeno, sparkiramo vozilo in hitro malo na okloli.

Seveda pa obvezna slika z prvim srečanjem likov iz kock.


Kar se samega kampa tiče je res narejen po Nemških standardih, čistoča na vrhuncu, edino kar manjka je mogoče trgovina s špecerijo.

Po prespani noči pa se skoraj nismo mogli včakati, da bo ura 10, ko se odprejo vrata, da se zapodimo med vse atrakcije, ki jih ponuja ta zabaviščni park. In res je kaj videti, nešteto skulptur, ki so skoraj neverjetne in vse to iz Lego kock.

Nekaj vzorcev pa tule.





Za malico smo pojedli pekač mesa, krompirja in zelenjave, kar je blo še večje presenečenje, da kosli spoh ni blo zasoljeno drago, ampak je to skupaj s pijačo prilo 31 evrv, kar ni glih nekaj veliko, glede na to, da smo se najedli vsi.

Pekač pred in po ;)



V glavnem sprobali smo vse, kar smo lahko, edino Miha bi še kaj pa je bil tu pa tam premali za meter, ki označuje vstop na kako atrakcijo in zato bomo mogoče potovanje čez par let, ko malo zrastemo ponovili, če ne v ta pa v kateri drugi podoben park. 

Nekje do 4ih popoldan je vreme sodelovalo in ravno pravi čas je začelo deževati, ko smo obdelali kar je za obdelati bilo, tako, da na koncu še obvezen skok v trgovino po komplet kock in pa seveda še eno torbico za Živo in v teku do našega mobilnega doma in počasi proti Sloveniji.

Pot domov je potekala doka tekoče, razen enega polurnega zastoja malo pred mejo z Avstrijo, tako, da smo z postankom za malico pri Chiemseeju, kjer je Aldi tako rekoč na avtocesti in se da kupit vse za malico na poti, ter za postanek za dotočenje goriva in pa še en postanek za kavo, skupaj porabili slabih 8 ur do Maribora.

Za konec lahko rečemo samo, da je bila to res lepa izkušnja in če si malo splaniraš pot v naprej je lahko tako potovanje res prav zabavno. Mi ga bomo še ponovili.

Nekaj fotk se najde tudi na FB in Instagramu.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…