Preskoči na glavno vsebino

Začaran krog

al kaj pa vem, kako bi temu lahko rekel. Že dolgo razmišljam o tem in očitno spadam v tisto manjšino, ki jo je težko zastopit. Gre namreč za to, da pač meni denar še zdaleč ni najpomembnejša stvar na svetu. Pa da ne bo pomote, seveda se zavedam in to še kako, da pač brez njega pač ne gre zato pa tud že več kot 25 let hodim nekam, da si zaslužim vsakomesečno plačo, da lahko vzdržujem sebe in družino. Ampak v čem je štos, gre za to, da sem čisto zadovoljen, če lahko dostojno živim s tem kar imam in v tem se pravi, da ne životarim a ob enem ne pičim nekega luksuza, ker pač mi to ne pomeni kaj dosti. Ne rabim super avta, če naš sedem let star avto služi namenu, ne rabim ogromne bajte ali stanovanja, če nam je 70 kvadratov zadost, ne rabim hodit na dopust na Karibe, če je Hrvaška za nas super in še bi lahko našteval. Z eno besedo nisem neki materialist in mi je zato včasih težko zastopit nekoga, ki bi lahko šel v penzijo pa ne gre, ker plačuje še ne vem kak kredit za bajto ali pa še kaj bolj tumastega. Ko bi ljudje bili podobnejši meni bi jim bilo veliko lažje v življenju ob enem pa bi tudi zaposlovalci videli, da je treba ljudi drugače spoštovati a žal dokler bo za večino materialna dobrina prioriteta v življenju bodo na nasprotni strani ljudje, ko bodo to s pridom izkoristili in saj dobro vejo, da jih s tem držijo v šahu in si lahko na račun tega marsikaj dovolijo.

Ampak glede na to, da sem v manjšini kar se tega tiče potem izpadem včasih čudak pri drugih, pa saj to še ni tako moteče, bolj se gre za to, da nastane nasprotje v razmišljanju ko sem v službi. Seveda mi še vedno ne gre iz glave zadnja izjava, da sem med bolje plačanimi pri nas, pa, da ne bo pomote dobim okoli 1100 evrov na mesec in za ta denar hodim v službo petek in svetek, ne malo kateri praznik, da o vikendih in ponoči sploh ne govorim. Če omenim še to, da zadnje čase ne vem kaj je 40 urni delavnik, bo po moje zadosti. Ja na tem mestu bo sedaj nekdo rekel, sam si vedel kakšna služba je to in ja res je vedel sem, ob enem pa nisem pričakoval, da bom v očeh nadrejenih vreden manj kot nič. No ampak očitno bi moral biti hvaležen in vesel, da lahko delam in da se do mene obnašajo kot, da mi delajo uslugo. Dragi gospodje, na tem mestu vam zagotavljam, da bi jaz lahko preživel tud z kakim evrom manj, če bi lahko celi mesec spal doma, če bi lahko vikende in praznike preživel z družino, če bi se lahko izognil nenehnemu ubadanju s raznimi prošnjami, kdaj rabim prosto, da bom lahko šel na kako praznovanje ali kaj podobnega. Ja to so stvari s katerimi se moram ukvarjati in za katere sem bajno plačan. 

Pa da neham jamrat, pomlad je tu, na nekaterih mestih cvetje že prav lepo diši in ko si takole malo v naravi je svet in ljudje v njem takoj lepši. No danes sem ugotovil tudi, da je malo višje še kr nekaj zime in, da Pohorje s kolesom razen po asfaltu še ne pusti k sebi in, da bo še kar trajalo, da bo. 


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…