Preskoči na glavno vsebino

Začaran krog

al kaj pa vem, kako bi temu lahko rekel. Že dolgo razmišljam o tem in očitno spadam v tisto manjšino, ki jo je težko zastopit. Gre namreč za to, da pač meni denar še zdaleč ni najpomembnejša stvar na svetu. Pa da ne bo pomote, seveda se zavedam in to še kako, da pač brez njega pač ne gre zato pa tud že več kot 25 let hodim nekam, da si zaslužim vsakomesečno plačo, da lahko vzdržujem sebe in družino. Ampak v čem je štos, gre za to, da sem čisto zadovoljen, če lahko dostojno živim s tem kar imam in v tem se pravi, da ne životarim a ob enem ne pičim nekega luksuza, ker pač mi to ne pomeni kaj dosti. Ne rabim super avta, če naš sedem let star avto služi namenu, ne rabim ogromne bajte ali stanovanja, če nam je 70 kvadratov zadost, ne rabim hodit na dopust na Karibe, če je Hrvaška za nas super in še bi lahko našteval. Z eno besedo nisem neki materialist in mi je zato včasih težko zastopit nekoga, ki bi lahko šel v penzijo pa ne gre, ker plačuje še ne vem kak kredit za bajto ali pa še kaj bolj tumastega. Ko bi ljudje bili podobnejši meni bi jim bilo veliko lažje v življenju ob enem pa bi tudi zaposlovalci videli, da je treba ljudi drugače spoštovati a žal dokler bo za večino materialna dobrina prioriteta v življenju bodo na nasprotni strani ljudje, ko bodo to s pridom izkoristili in saj dobro vejo, da jih s tem držijo v šahu in si lahko na račun tega marsikaj dovolijo.

Ampak glede na to, da sem v manjšini kar se tega tiče potem izpadem včasih čudak pri drugih, pa saj to še ni tako moteče, bolj se gre za to, da nastane nasprotje v razmišljanju ko sem v službi. Seveda mi še vedno ne gre iz glave zadnja izjava, da sem med bolje plačanimi pri nas, pa, da ne bo pomote dobim okoli 1100 evrov na mesec in za ta denar hodim v službo petek in svetek, ne malo kateri praznik, da o vikendih in ponoči sploh ne govorim. Če omenim še to, da zadnje čase ne vem kaj je 40 urni delavnik, bo po moje zadosti. Ja na tem mestu bo sedaj nekdo rekel, sam si vedel kakšna služba je to in ja res je vedel sem, ob enem pa nisem pričakoval, da bom v očeh nadrejenih vreden manj kot nič. No ampak očitno bi moral biti hvaležen in vesel, da lahko delam in da se do mene obnašajo kot, da mi delajo uslugo. Dragi gospodje, na tem mestu vam zagotavljam, da bi jaz lahko preživel tud z kakim evrom manj, če bi lahko celi mesec spal doma, če bi lahko vikende in praznike preživel z družino, če bi se lahko izognil nenehnemu ubadanju s raznimi prošnjami, kdaj rabim prosto, da bom lahko šel na kako praznovanje ali kaj podobnega. Ja to so stvari s katerimi se moram ukvarjati in za katere sem bajno plačan. 

Pa da neham jamrat, pomlad je tu, na nekaterih mestih cvetje že prav lepo diši in ko si takole malo v naravi je svet in ljudje v njem takoj lepši. No danes sem ugotovil tudi, da je malo višje še kr nekaj zime in, da Pohorje s kolesom razen po asfaltu še ne pusti k sebi in, da bo še kar trajalo, da bo. 


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.