Preskoči na glavno vsebino

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.

Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 

Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sami sebe držijo za "jajca" in se tako bojijo za svoje službe in so nekje v kotu tiho.

In, ker težava o kateri pišem ni tako enostranska, kot si je nekdo lahko dobil predstavo ob prebranem je prav, da se pogleda na problem tudi z druge strani.

Najprej o premalo človeških kadrih s katerimi razpolagajo vodje. To je eden od pomembnih dejavnikov obremenjenosti ljudi v službi. A, vsi vemo, da moderni kapitalizem poskuša vse kako z čim manj ljudi doseči čim več ali pa vsaj spodobne rezultate, očitno se temu ne da izogniti tudi v javnem sektorju. Torej očitno je vodilo nekoga nekje opraviti preizkus, do koder lahko seže krčenje ljudi, ki se jim nalaga v najboljšem primeru enako dela ali še bolje večjo količino dela. Pa, da ostanem pri moji službi. Čeprav se, da vse pretvoriti v številke pa žal nobena analiza ne more z gotovostjo trditi, da bo v torek med polnočjo in četrto zjutraj mir in, da bi lahko takrat v bistvu bil v službi eden, saj če bi se to dalo potem bi lahko trije doma štiri ure spali in bi nas delalo recimo v petek med tretjo in sedmo popoldan šest, ker je analiz pokazala, da je takrat največ dela. A žal ne gre in je ključnega pomena, da je na delu vedno polna izmena, saj se s tem izognemo veliko težavam, v to štejem razne bolniške ali pa nepredvidljive dogodke v družini, ko pač moraš nujno domov pa zaradi tega še vedno delo lahko poteka bolj ali manj nemoteno. Žal pa delamo na minimumu in je vsaka taka odsotnost že velika težava za nadaljnji razpored in že pride do sprememb, ki pa nato sprožijo dodaten plaz nezadovoljstva. Torej mislim, da se tu strinjamo vsi, da bi zadostno število kadra rešilo kar veliko težav.

No potem pa smo tu še mi sami, sodelavci torej. Že iz zgoraj napisanega glede komentarjev se lahko pri nas opazi določen egoizem v smislu, ja saj maš prav, ampak jaz se zarad tega ne mislim izpostavljat. Tudi vzroke sem naštel že zgoraj a ne še čisto vseh. Obstaja še ena težava in to je kolegijalnost. Kaj imam v mislih, gre namreč za to, da se vsi zavedamo kako delo opravljamo in kak delovnik se pač dela, pa ali se res zavedamo. Očitno je kar velika težava pri razporejanju služb tudi veliko ali bolje preveliko t.i. želja po prostih dnevih, kar povzroči to, da potem nekdo drug mora oddelati tisti vikend, nočno itd. namesto tistega, ki bi mu po turnusu pripadala. Ja, vem, vsi rabimo kdaj prost vikend, vsi imamo družine, veliko od nas tudi še majhne otroke a kdaj je treba tudi življenje splanirat okoli razporeda ne samo razpored okoli življenja.

Torej, kot rečeno težava je večplastna in tudi krivec ni samo eden a žal bo pri tem ostalo, kot rečejo "psi lajajo, karavana gre dalje" no v tem primeru je še slabše ker je pes samo eden ali pa mogoče dva. 

In na koncu se tudi sam vprašam a ni bolje skrbeti samo z svojo rit in bit jebiveter.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…