Pred osmimi

leti sem odtekel enega od moji najboljših maratonskih tekov v času 2 ure 50. Pa ni to zapis s katerim bi objokoval tiste čase ali pa se hvalil z tem kak sem bil dober. No roko na srce ta čas je za rekreativca kar OK. Bolj je na zapis namenjen temu, kaj se se od takrat spremenilo, kar se športa tiče pri meni.

Ko so bili tisto časi, ko sem tekel, tekel in tekel, pa so sedaj časi ko počnem še veliko več drugega kot pa, da tečem. A dejstvo ostaja, če bi takrat imel glavo na tem mestu, kot jo imam danes, bi še vedno lahko tekel maraton v spodobnem času, tako pa je realnost sedaj ta, da moja noga dopušča teke do 10 kilometrov z v najboljšem primeru hitrostjo nekje 45 minut za to razdaljo, realno pa mogoče še kako minuto več. Ja, če človek pač gre z glavo skozi zid včasih ugotovi, da je zid le trši kot glava in, da se je na neki točki treba predati. Jaz sem se malo prepozno, kar me je stalo kronične poškodbe, ki je rešljiva le z operacijo, ki bi mi najbrž prinesla tek brez bolečin, ni pa 100 odstotno. 

Torej, kot vedno, ko se ena vrata zaprejo se druga odprejo le pogledati je treba za njimi in se predati toku. Za mene je to pomenilo, da sem spoznal druge oblike vadbe, sploh kettlebelli so pravi izziv saj z njimi delam na moči kot na vztrajnosti. Kolo, sploh gorc je itak balzam za dušo, teka pa glih toliko, da aktiviram še druge mišice na nogah in za primer slabega vremena. Zdaj pa se itak začenja zima, tako da...

Torej kot večkrat rečemo, da vsako slabo je za neka dobro.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Prodaja avta

Grčija 2