Hrček ali začaran krog


Zapis, ki se lahko navezujem z zadnjim zapisom nekaj dni nazaj.

Torej dejstvo je, smo potrošniška družba in o tem sem že marsikdaj, marsikaj napisal. Bom pa o tem potrošništvu pogledal sedaj še z druge strani. Kaj pa če pogledamo, kako na vse to lahko gledajo delodajalci. Namreč moje mnenje je, da je divje potrošništvo in posledično tudi zadolževanje voda na mlin prav njim in, da se to prav dobro tudi zavedajo. Zakaj tako mislim? To pa za to, ker če se postavim v njihovo vlogo bi to še kako izkoriščal. Gre za to, da ima človek, ki dela tudi kak kredit, no pa da ne posplošujem, vsaj velika večina jih ima. Pa težava ni v tem, da ima kredit, ampak bolj v tem, da je ta kredit na maksimumu od maksimuma in, da je plača že v naprej izkalkulirana do centa in v tem tiči problem. Če se tega zavedam jaz kot navaden človek, bi se tega toliko bolj še zavedal kot nekdo, ki nekomu daje delo.

Torej igra je preprosta, imam delavce, ki so zaposleni in kot rečeno zadolžen in po vsej verjetnosti si zaradi tega komaj privošči dopust, bolniško pa tako ali tako preživi ali bolje rečeno preboli na delovnem mestu, saj si ne more privoščiti niti evra izpada dohodka. Na drugi strani imamo delodajalca, ki se tega seveda še kako zaveda, kako se tudi nebi, saj ima o vseh kreditih bolj ali manj podatke na dlani. Torej zadeva je preprosta, ne samo, da delodajalec lahko glede na podatke točno ve v kakšnem finančnem stanju so delavci, lahko na te podatke točno ve kako lahko izvaja pritisk na njih. In to popolnoma enostavno, počasi povečuje obseg dela, ne nadomesti manjkajočega delavca in podobno, saj se dobro zaveda, da bodo ostali ali vsaj velika večina to mirno prenašali, saj jim kaj drugega glede na situacijo tudi ne ostane. Sicer se to vse skupaj kaže v malo nejevolje in jamranja a dalj ko do tam nikoli ne bo prišlo in to se jasno ve. Torej računica je preprosta, delavci delajo a vedno bolj za isti denar a moraj, ker pač so se sami spustili v to past oziroma začaran krog, torej se lahko primerjamo s hrčkom, ki laufa centrifugo, s tem, da njemu ni za zamerit, nam ki pa se imamo za vsaj malo inteligentne, če pa že to ne, pa vsaj razmišljujoča bitja pa je veliko.

Pa na koncu še obvezen disklejmer, tudi sam včasih malo zapadem pot to potrošništvo in me potegne, da bi si kupil kaj a se zabremzam in potem dobro premislim, če to res rabim ali pa, če to že imam ali staro res ni več dovolj dobro. Zato pa vozim bicikl z 40 tisoč prevoženimi kilometri in  podobno, no tu pa tam me še vedno tudi kaj premami a vse skupaj držim v takih okvirih, da se lahko potem še vedno ne samo pritožujem ali bolje tudi privoščim kaki dan bolniške ko jo res rabim.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport