Preskoči na glavno vsebino

Hrček ali začaran krog


Zapis, ki se lahko navezujem z zadnjim zapisom nekaj dni nazaj.

Torej dejstvo je, smo potrošniška družba in o tem sem že marsikdaj, marsikaj napisal. Bom pa o tem potrošništvu pogledal sedaj še z druge strani. Kaj pa če pogledamo, kako na vse to lahko gledajo delodajalci. Namreč moje mnenje je, da je divje potrošništvo in posledično tudi zadolževanje voda na mlin prav njim in, da se to prav dobro tudi zavedajo. Zakaj tako mislim? To pa za to, ker če se postavim v njihovo vlogo bi to še kako izkoriščal. Gre za to, da ima človek, ki dela tudi kak kredit, no pa da ne posplošujem, vsaj velika večina jih ima. Pa težava ni v tem, da ima kredit, ampak bolj v tem, da je ta kredit na maksimumu od maksimuma in, da je plača že v naprej izkalkulirana do centa in v tem tiči problem. Če se tega zavedam jaz kot navaden človek, bi se tega toliko bolj še zavedal kot nekdo, ki nekomu daje delo.

Torej igra je preprosta, imam delavce, ki so zaposleni in kot rečeno zadolžen in po vsej verjetnosti si zaradi tega komaj privošči dopust, bolniško pa tako ali tako preživi ali bolje rečeno preboli na delovnem mestu, saj si ne more privoščiti niti evra izpada dohodka. Na drugi strani imamo delodajalca, ki se tega seveda še kako zaveda, kako se tudi nebi, saj ima o vseh kreditih bolj ali manj podatke na dlani. Torej zadeva je preprosta, ne samo, da delodajalec lahko glede na podatke točno ve v kakšnem finančnem stanju so delavci, lahko na te podatke točno ve kako lahko izvaja pritisk na njih. In to popolnoma enostavno, počasi povečuje obseg dela, ne nadomesti manjkajočega delavca in podobno, saj se dobro zaveda, da bodo ostali ali vsaj velika večina to mirno prenašali, saj jim kaj drugega glede na situacijo tudi ne ostane. Sicer se to vse skupaj kaže v malo nejevolje in jamranja a dalj ko do tam nikoli ne bo prišlo in to se jasno ve. Torej računica je preprosta, delavci delajo a vedno bolj za isti denar a moraj, ker pač so se sami spustili v to past oziroma začaran krog, torej se lahko primerjamo s hrčkom, ki laufa centrifugo, s tem, da njemu ni za zamerit, nam ki pa se imamo za vsaj malo inteligentne, če pa že to ne, pa vsaj razmišljujoča bitja pa je veliko.

Pa na koncu še obvezen disklejmer, tudi sam včasih malo zapadem pot to potrošništvo in me potegne, da bi si kupil kaj a se zabremzam in potem dobro premislim, če to res rabim ali pa, če to že imam ali staro res ni več dovolj dobro. Zato pa vozim bicikl z 40 tisoč prevoženimi kilometri in  podobno, no tu pa tam me še vedno tudi kaj premami a vse skupaj držim v takih okvirih, da se lahko potem še vedno ne samo pritožujem ali bolje tudi privoščim kaki dan bolniške ko jo res rabim.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…