Preskoči na glavno vsebino

Privilegij ali prekletstvo

je vprašanje predvsem, ko gre za vprašanje lastništva nepremičnin. A takoj na začetku naj povem, da smo tudi sami "ponosni" lastniki nepremičnine.

Pa gremo k začetku, namreč vse skupaj se začne že daleč nazaj v čas, ko so naši starši bili mladi in pač živeli v časih, ko je bilo zgraditi bajto nekaj samoumevnega. No pa to ne kar kako bajto ampak nekaj podobno bloku z kletjo in še vsaj dvema štukoma  nad njo v površini vsaj 100 kvadratov, torej tako na brzino vsaj 300 kvadratov uporabnih površin. No potem je šel sicer trend malo v smer zmanjševanja, ampak hiše so se še vedno gradile, predvsem z razlago, da bo še plac za otroke, ko zrastejo. No resnica je seveda nekje drugje, da so se otroci odselili vsak na svoj konec. Razlogov za to je več, službe, družina ali največkrat oboje. Življenje v mestu je vedno bolj popularno in ne zgubljati časa še z transportiranjem je v tem času velika prednost.

No kakor koli, zavest o tem, da je potrebno biti lastnik nepremičnine in, da je plačevanje najemnine metanje denarja skozi okno izhaja torej že iz sedaj kar daljne preteklosti. Če stvar pogledamo še z druge strani smo zopet v času, ko imajo banke viške denarja in ga ponujajo na vsakem vogalu, reklame na vsaki steni, radio, TV, internet vsi ponujajo ugodne kredite za nepremičnine, ki pa se tudi roko na srce gradijo sedaj z veliko hitrostjo, kar seveda pomen, da je potrebno najti za njih tudi kupca. In kljub temu, da se novogradnje kar množijo cena zaradi tega nič ne pada, kot bi bilo pričakovati glede na trend ponudba povpraševanje, kvečjemu je drugače, cene gredo v nebo in v urbanih okoljih dosegajo rekordne številke. No seveda gre trend na podeželju v obratno smer, daj tam ni nepremičnina vredna nič ali zelo malo.

In sedaj smo tu, ponudba je velika, denar na dosegu roke in ni kaj drugega kot naslednji korak izračun kredita in nakup nepremičnine. In tako "srečni" lastnik kupi nepremičnine za katero se v povprečju vrtijo cene med 100 in 150 jurji, sklene kredit za 30 let in evo... Tako se človek za kreditira za 30 let in če bi vsaj takrat vsaj malo pomislim to pomeni, da bo kredit odplačeval do 60-ega leta, no eni bodo končali malo prej drugi kasneje, ampak povprečje je tu-tu. Torej celo delovno dobo se moraš odrekati, velika večina ima s tem izračunane stvari do centa, ker kredit pride vsak mesec in banke so neusmiljene. A plačevanje kredita ni ednina stvar, ki pride z nepremičnino, v trideseti letih je potrebno vložiti nemalo evrov tudi v kako obnovo ali pa vsaj v nakup kakega gospodinjskega aparata, ki se glede na sedanji trend kvarijo nekje na pet let. Torej, če ne vložimo v nič drugega kot v menjavo gospodinjskih aparatov to pomeni, da jih bomo v tem obdobju menjali petkrat pa bomo še samo ta to sigurno morali imet okoli 10 jurjev dodatnih stroškov. Ne bom se spuščal v to da se bo po vsej verjetnosti menjala kakšna kuhinja ali kopalnica za katere pa vsi vemo kje se vrtijo cene obnove. Samo za ilustracijo bo nas prišla menjava tal v hodniku in kuhinji, pleskanje sten v teh dveh prostori in menjava kuhinje krepko čez 10 jurjev. Kaj hočem povedati je to, da edini strošek z nakupom stanovanja ali hiše ni samo plačevanje krede, pač pa tudi vzdrževanje.

Ampak kje je tu sedaj največja težava, po moje v neurejenih najemniških razmerji, ker trend počasi gre tudi v smer najemanja stanovanj ali hiš a težava se pojavi, ko mora najemni poleg plačevanja najemnine potem velikokrat stanovanje še opremiti, plačati tu razna vzdrževanja in popravljati stroje, ki se pokvarijo in tako se res zdi nesmiselno najemati stanovanje, no razen če je najemnina res majhna, če pa plačuješ tržno najemnino in moraš skrbet še za vse ostalo, da ne omenim, da nekateri najemodajalci zahteva jo plačevanje rezervne sklada in podobno, potem je najemanje res skoraj nesmiselno. Po drugi strani se nam sedaj obeta nekakšen najemniški sklad, ki bo prevzel nepremičnine v najem in urejal vse potrebno, torej vse pogodbe, vzdrževanje in podobno. Torej, če bi recimo imel možnost vzet v najame dvosobno opremljeno stanovanje za njega plačati tržno najemnino, ki je v Mariboru okoli 450 evrov in seveda stroški, kot elektrika, komunala itd. ostalo pa bi bilo na skrbi najemodajalca potem mislim, da je povsem na mestu razmislek ali pride nakup še toliko v poštev ali je najem boljša izbira, zame osebno je slednje sigurno bolje, a da bomo kot družba prišli do tega bo, kot se reče moralo preteči še veliko vode in do tačas boš za večino pe vedno luzer, če ne boš lastnik stanovanja.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…