Preskoči na glavno vsebino

Istra

je bila letos odločitev za najin sedaj že lahko rečemo tradicionalen čas, ko si privoščiva par dni sama brez otrok.

Torej letos je to bilo tretjič in destinacija Istra. Nekako sva iskala kraj, kjer boma lahko malo kolesarila, si spotoma tudi kaj ogledala in se v glavnem imela fajn. In Istra, se pravi okolica Novigrada ponuja vse to in še več. Res je preteklo že kar nekaj časa od zadnjega obiska Istre in v tem času se je marsikaj spremenilo in to na bolje. Res sva bila oba presenečena nad skokom, ki ga je ta del Hrvaške naredil v zadnjih letih. Mesta in mesteca lepo urejena, infrastruktira od cest do kolesarskih stez poštimana, kampi in v njih mobilne hiške kar tekmujejo kdo bo lepši in bolj urejen.

V glavne izhodišče sva imela v Novemgradu oz. naselju hišk Kastanija. in potem od tam malo raziskovala okoli. Prvi dan malo po dolini Mirne pa do Grožnjana, ki je res lepo mestece na vrhu hriba z lepim razgledom in še lepšimi starimi hišami in ulicami. Drugi dan sva malo zavila najprej proti notranjosti v smeri Višnjana in nato proti Poreču, od tam pa bolj ali man ob obali nazaj na izhodišče. Zadnji dan je bil najbolj ležeren saj sva odkolesarila do Umaga na kavico in potem bolj ali manj po isti poti nazaj.

Tako na kolesu opaziš res veliko, od lepo urejenih in obnovljenih hiš, do ogromno hiš ki se gradijo na novo, pa seveda tudi ogromno še propadajočih stavb, ki so po videzu sodeč ostanki prejšnjega sistema in takratnega dojemanja množičnega turizma. Žal je teh stav kar nekja na prav lepih lokacijah. Pa še ena stvar mimo katere se ne da, to je dejastvo, da je najbrž pol Istre v rokah Slovencev, saj po številu parkiranih vozil pri bi tako rekel.







Za kaj več utrinkov lahko pogledate na moj IG profil, za kolesarske ture pa na Stravo.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…