Če nič ni napisanega

 še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Kot vas velika včina ve, ki me pozna sem sredi junija doživel hladen tuš, ko sem po več, kot šestih letih bil vrnjen nazaj na staro delovno mesto. Pa, da se razumemo, to, da sem moral nazaj me sploh ne boli, bolelo pa je spoznanje, da so mi določeni lagali v faco, me trepljali po rami in mi ob enem tiščali nož v hrbet, ja tak odnos pa zaboli. Ta isti, pa imajo polna usta integritete in teike in morale. Ko bo, če bo zgodba kdaj dobila tudi pravi epilog potem bom o tem napisal kaj več, dokler pa je tako kot je, pa naj bo za enkrat to vse. V bistvu je škoda mojega časa, da bi se še tukaj v teh pisanjih ukvarjam z njimi.

Torej poletje se je začelo in mi smo po načelu ne popravljaj to, kar ni pokvarjeno vžali isti sistem dopusta kot lani, torej najprej pet dni Rogle in potem še pet dni v Zrečah. Na Rogli v dobri družbi, kjer smo čas izkoristili s sprehodi, igranjem nogometa in obveznim roštiljanjem in pivom, v Zrečah pa bolj na izi v družinskem krogu, kjer sta tamala dva imela zabavo na toboganih in ob igrah na bazenu, midva pa sma se bolj posvečala branju knjig in savnanju. No vmes se je poklopilo še z obiskom koncerta MI2 v Žički, ki pa smo se ga prvič udeležili vsi štirje in bilo je super fino.

Tako, je prvi del dopusta za nami in sedaj dober mesec dela, ko nas čaka še drugi dopust, ki pa je tudi klasika.

Pa še nekaj slikovnih utrinkov.


                                                                Na razglednem stolpu
Pot med krošnjami
Lovrenška jezera

Tek do Lovrenških

na roboganih

In še ena iz koncerta

P.S. vmes sem omenil branje knjih. Torej prebral sem nekaj knjig, ki si v rubriki bere se zaslužijo omembo, ki bo sledila v kratkem.


Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

Po navadi tega ne delam

In čudak leta 2019 je...