Vedno kako novo spoznanje

 in tokrat nekaj o delu, službi, stresu na delovnem mestu zaradi dela ali zaradi ljudi, ki te obkrožajo pri delu.

Ja vem, ni ravno poletje čas, ko bi se na veliko razmišljalo o delu, zdaj je čas, ko se ljudje sproščajo, so na dopustih ali malo delajo med tem, ko čakajo na dopust in podobno. A vseeno, me je lastna izkušnja pripeljala do določenih spoznanj in jaz pač ne morem drga kot, da o tem nekaj napišem. 

Kot rečeno, vse to je moja izkušnja, moje razmišljanje in čisto mogoče je, da ne delite mojega mnenja ali pa da imate drugačne izkušnje, a kot rečeno moja je pač takšna. 

Torej pol mesca nazaj sem se vrnil na staro delovno mesto, ki je na mojo srečo veliko manj stresno, kot je bilo prejšnje, no mogoče še na tem mestu povem, da ni zaradi tega nič bolj ali manj plačano, kar je svojevrsten absurda, ampak pustimo to.

Torej vrnitev nazaj na staro delovno mesto in samo dva tedna sem potreboval, da sem videl, da je lahko delo prav sproščujoče, sploh, ko se človek več ne rabi obremenjevati z banalnimi zadevami, ki človeku poleg dela dodajajo še dodaten stres. Da je mera polna in, da ni samo delo kot tako že dovolj obremenjujoče, ga znajo včasih dodatno začiniti tudi ljudje, ki so zraven na delovnem mestu in od katerih si praktično odvesn in od katerih je odvisna tudi kvaliteta opravljenega delah, sploh v situacijah, ko je potrebno odreagirati hitro in s trezno glavo, da se vodstva in načina vodenja niti ne dotikam. Je pa sigurno eno, da način ni tak, da bi pripomogle k zmanjšanju napetosti na delovnem mestu. No vse to pa seveda poveča nastajanje konfliktov na relaciji med sodelavci in prav tako do vodstva. Seveda se stvari da rešiti a za to mora biti predvsem odkrit pogovor v katerme bi mogoče nekomu, ki ni dovolj samokritičen nekdo povedal, da pač vsak ne more opravljati vsakega dela, prav tako bi bilo prav, da se dobre delavce nagradi tako z odkrito pohvalo pred kolektivom, kot tudi z kako denarno nagrado, ker v končni fazi vsi hodimo v službo zaradi denarja. Žal na tem mestu pridemo do spoznanj, da so kompetence in osebne odlike za določeno delovno mesto zadnja stvar, ki so pomembne, še bolj žalostno je pa da nekdo, ki je recimo manj sposoben, da ne rečem lenuh ni nič manj vreden od tistega, ki se trudi.

No in vse to skupaj pa prinese še večji stres, še slabšo komunikacijo inseveda katastrofalne odnose na delovnem mestu.

In, če sedaj pogledamo še na drugo stran. Manj strsno delo in delovno okolje, že v osnovi povzroča manj napetosti, torej sodelavci so bolj tolerantni drug do drugega, bolj si med seboj pomagajo, kar pa se tiče komunikace na relaciji vodstva in podrejeni, je ta veliko bolj sproščena, saj že osnova, torej delo samo ni povod za konflikt, torej do njega pride manjkrat, če sploh.

Ok, ne pozabimo ljudi, ki bi na vsakem mestu in ob vsakem času zapenjali, ampak teh ni veliko in se jih da hitro izločiti.

Torej, pravi ljudje za pravo delo, so predpogoj, sploh na takih delovnih mestih, kjer je to zelo pomembno, torej stresne situacije, nepredvidljivi dogodki in nepredvidljiva gostota le teh, da ne omenjam kompetentnih vodij, ki ni njihova pozicija glavno vodilo za vodenje, ampak vse kaj drugega.

Pod črto, sem lahko prav hvaležen, da sem se vrnil nazaj in prav zares drži, da je bolje biti prvi na vasi, kot zadnji v mestu.