Preskoči na glavno vsebino

Moje prehranjevalne navade

so blago rečeno za nekoga lahk čudne, če ne celo, kaj več. In zakaj je to tako?? Da bi lažje razumeli bi moral svoj dan začet opisovat pozno popoldan, al pa zvečer. Ja takrat mam jaz največji apetit, se pravi, da bi takrat pač pojedu vse kaj mi pride pod roko, no resnici na ljubo je res, da sem se odpovedal reči kot so čips in smokiji in neomejena količina sendvičev z suho salamo, in tako z lahkoto zgubil 7 kilogramov, ki so se mi v lanskem letu nabrali, predvsem zaradi take hrane in malo manj treningov. Ampak še vedno pa se zvečer konkretno najem in po večerji si privoščim še vedno nekaj sladkega, najraj sladoled ali čokolado, (tud liter sladoleda, al pa 20 dag čokolade) velikokrat pa kar oboje. Nato to vse v miru prebavim ponoči, zjutraj pa ajd na trening brez da bi kaj pojedu, spijem nekaj, pa gasa, ko pridem nazaj zopet samo zadostna količina tekočine, nato pa al služba, velikokrat pa še en trening, zdaj al je to poleti kolo, pozimi pa tek na smučeh. Kaj pa se tiče hrane, pa mogoč kak kos sadja in to je to, do kosila, ki je ponavadi kar pozno, okol treh, štirih popoldan, pa pol spet kmalu večerja pa sladica, itd., itd.
Je pa res, da pojemo veliko zdravie in kvalitetne hrane, predvsem vse vrste solat z mesom ali tunino in se izogibamo nepotrebnim mastnim stvarem. Seveda pa ne sme zmanjkat sladkarij, ker brez tega pri men pač ne gre.

No, smo pa ugotovili, no ne jaz, ker men se pač ne ljubi brat različnih člankov in knjig o tem, ampak Tatjana, da pa tud tak način prehranjevanja obstaja, čeprav pa je tak način, še vedno bogokleten za večino strokovnjakov o prehrani.

No men se za enkrat izide ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.