Preskoči na glavno vsebino

Moje prehranjevalne navade

so blago rečeno za nekoga lahk čudne, če ne celo, kaj več. In zakaj je to tako?? Da bi lažje razumeli bi moral svoj dan začet opisovat pozno popoldan, al pa zvečer. Ja takrat mam jaz največji apetit, se pravi, da bi takrat pač pojedu vse kaj mi pride pod roko, no resnici na ljubo je res, da sem se odpovedal reči kot so čips in smokiji in neomejena količina sendvičev z suho salamo, in tako z lahkoto zgubil 7 kilogramov, ki so se mi v lanskem letu nabrali, predvsem zaradi take hrane in malo manj treningov. Ampak še vedno pa se zvečer konkretno najem in po večerji si privoščim še vedno nekaj sladkega, najraj sladoled ali čokolado, (tud liter sladoleda, al pa 20 dag čokolade) velikokrat pa kar oboje. Nato to vse v miru prebavim ponoči, zjutraj pa ajd na trening brez da bi kaj pojedu, spijem nekaj, pa gasa, ko pridem nazaj zopet samo zadostna količina tekočine, nato pa al služba, velikokrat pa še en trening, zdaj al je to poleti kolo, pozimi pa tek na smučeh. Kaj pa se tiče hrane, pa mogoč kak kos sadja in to je to, do kosila, ki je ponavadi kar pozno, okol treh, štirih popoldan, pa pol spet kmalu večerja pa sladica, itd., itd.
Je pa res, da pojemo veliko zdravie in kvalitetne hrane, predvsem vse vrste solat z mesom ali tunino in se izogibamo nepotrebnim mastnim stvarem. Seveda pa ne sme zmanjkat sladkarij, ker brez tega pri men pač ne gre.

No, smo pa ugotovili, no ne jaz, ker men se pač ne ljubi brat različnih člankov in knjig o tem, ampak Tatjana, da pa tud tak način prehranjevanja obstaja, čeprav pa je tak način, še vedno bogokleten za večino strokovnjakov o prehrani.

No men se za enkrat izide ;)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …