Mal v hrib

kot bi se lahko z lahkoto reklo teku na Sv. Duh. No, ker je minilo že kar nekaj časa, od kar sem tekel na tem teku (tri leta), sem letos rekel, da grem spet probat, če bom že dost priš k sebi po Tran-Slo.
Z dobrimi regeneracijskimi teki in kar dosti kolesarjenja sem se že kar dobro pobral, zato je pač odločitev padla, da grem probat in pol kaj bo, pač bo.
Jutro je blo bolj tko, tko, nikakor se mi ni dalo iz postle, ampak na kaj me to že spominja hahaha, ja tud, ko je bil tek čez Pohorje je blo tko, pa se je na koncu prav dobro izteklo. OK, se nekak zbašem s postle, na brzino WC, pa nekaj pojest pa kava, pa gremo, ker eni so bli že nestrpni pa se jim je mudilo in jih skrbelo, da nebi zamudili, hahaha.
Jutro pa res pravo za tek, lepo sončno vreme, temperatura pa pomoje niti 10 stopinj ne, ker je obetalo super pogoje. Po prijavi in pozdravu z starimi znanci, ki so redni obiskovalci tekem Štajersko-Koroškega pokala smo se že zapodili od štarta in nato malo ravnine, nato pa hrib, ki se ene trikrat kar pošteno postavi pokonci, vmes pa se lepo zlagoma vspenja, da se da prav fajn tečt, no po slabih 10 kilometrih, se proga začne celo spuščati in to kar konkretno, kjer sem jaz imel največ težav, no nato še nekaj ravnine in spusta pa še ciljni vzpon in to je blo to.
Na cilj prišel kot peti, izboljšlal sem čas za točno 3 minute in pol od zadnjega nastopa in v katergoriji odnesel zmago. Tud čas 1 ura 4 minute in 6 sekund za skoraj 14 kilometrov in 740 višincev obeta kar dobro pripravljenost in s pametnim treningo, kdo ve kaj še pade v jeseni.

To je blo to za tako lepo nedeljo.

Profil proge je pa bil tak...


In prvi trije v moji kategoriji

                                                                    (foto: Boris Rožič)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport