2. etapa, 82 kilometrov

je tudi za mano. Kolesarji bi ji rekli kraljevska, no pa o tem mal kaseje. Začeli smo tam, kjer smo včeraj končali ;) z bolečimi nogami, predvsem z stegni, in mal tud z bolečo ahilovo. Začela sma skupaj z zmagovalcem včerajšne etape Boštjanom in potem sma se držala skupaj celo pot, kar je blo res super.
Pot je šla čez Jesenice, ki so po moje najbolj "športno" mesto, ker tolk navijačev, (beri) nestrpnih voznikov, ki so mahali in trobli z avtov še nisem videl nikjer drugje skoncentriranih na enem mestu. No pa pustimo to, v glavnem, čez Jesenice pa do Kranjske Gore in nato vzpon na Vršič, lepo počas umirjeno in z občutkom. No s še večjim občutkom pa potem spust, ki je bil veliko težji, kot vzpon. Po spustu pa po lepi dolini Trente, kjer naju je hladila hladna Soča in to dobesedno, saj se je Tatjana celo potrudla, da jo je šla iskat in jo nato natočla v flaše, kak pa je pasalo se pofrišat z njo pa nimam besed. Tatjana en velik CMOK ;). Ja nič tko so minevali kilometri, ki so se kar nekam podaljševali proti cilju, ampak sma jih, kot sem že reku zdrla skupaj v velikem stilu ;).
Končni rezultat, delitev prvega mesta, za 82 kilometrov pa sma porabla 7 ur in 51 minut.

Aja, da ne pozabim, vse to, kar je bilo do zdaj in upam, da še bo do cilja mi nebi uspelo v takem stilu, če mi nebi pedenala od spred in od zad Tatjana, res HVALA, kaj naj druga rečem.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

In čudak leta 2019 je...

Nevaren šport