Preskoči na glavno vsebino

Kaj pa zdaj,

to je vprašanje, ki mi že cel prejšnji teden roji po glavi. Še vedno sem pod transom od Tran-Slo, ampak počas se pobiram, tako psihično, kot fizično. Prvič moram priznat, da je res tekma pustila, kar nekaj posledic. K sreči ne gre za to, da bi zgubu voljo do teka, prav paše mi delat take počasne relaksacijske teke, pa mal na kolo in celo na rolke sem že uspel mal stopit.
Kar pa se tiče fizičnih posledic, je pa tko, da sem kar dobro podrgnjen po celem telesu, nekaj od pulzmetra, nekja od žepa v katerem sem nosu GPS, nekaj pa od tekaških hlač, vendar vse to se počasi in vstrajno celi. Imam pa še vedno, kar precej zatečeno desno stegenjsko mišico, ki me na trenutke zna tudi prav fajn boleti, ampak tud tu se stanje z dneva v dan izboljšuje, aja pa da ne pozabim, da mam še vedno mravljinčasta prsta na desni nogi. Hvala bogu pa nobenih žuljev ali črnih nohtov ali česa podobnega.

No pa, da se vrnem na začetek, kaj pa zdaj, kaj naprej, kaj bi še to sezono? A bi še kaj? No mogoč pa le, ampak zdaj je še mal prehitro za reči, kje pa kaj bi blo. Najprej, da spravim v red stegensko, pa se počas zregeneriram, pol pa bomo vidli ali še letos kaj al pa počakam na sneg, ko se začnejo tekme v teku na smučeh.
No par tekem sem obljubu, da naredim, ampak takrat jaz ne bom tekmoval ampak bom samo delal zaveterje. No o tem pa takrat ko bo prišlo do tega.

Ker pa sem še vedno v "transu" pa še malo fotomateriala.

(vir: foto Rekar)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …