Do kam še,

kje je meja??? Vsake tolko časa mi pride v podzavest vprašanje, a je to normalno, a se nebi blo pametno mal ustavit in se vprašat, do kam to pelje, kako se je sploh začelo, ali je to tisto...?

Res ne vem. Pa čeprav se imam za normalnega, pa se mi včasih zdi, da le ni vse čist OK z mano ;).  A zakaj? Ja, ne vem, keri normaln preteče v enem mescu skoraj 800 kilometrov, pa zraven še kolesari, pa rolka, pa še za kaj mora najt čas v svojem življenju. A je to normalno? Resnica je ena, da je splet okoliščin tudi tak, da lahk to delam. K sreči imam "počitnice", ki pa se jim nezadržno bliža konec. In kaj bo potem, če bo želja po še in še, vse bolj zraven? Po tem, ko ne bo več tolk časa, ko bo treba tud v službo, ko bo treba poskrbet še za koga razen za sebe, a se bom znal ustavit ali pa bom še kar nezadržno rinil naprej in hotel postavljati nove in nove rekorde.

In potem se lahk vrnem kakih pet, mogoče šest let nazaj, ko nisem bil sposoben prehodit par kilometrov, da pri tem ne zlijem, kar nekaj švica po sebi, ko sem mel dobrih 20 kil več ko zdaj, a takrat pa sem bil normalen, a takrat sem mel več časa za vse ostale okoli sebe in sem zaradi tega bil boljši človek....?

Eno je kot na dlani, sigurno nisem imel v planu pretečt 800 kilometrov v enem mesecu in nisem imel v planu hodit na tekme, še manj imeti kake apetite po zmagah in pokalih, pa vendar se je zgodilo ravno to. Sedaj ni več tega, da bi se pogovarjali, kako nekaj naredit za bolše počutje, kako se potrudit, da si izboljšamo kvaliteto življenja, ne ne, pogovor gre zadaj v drugo smer... Kaj naredit, da si s tem, do konca ne uničimo življenje, kaj naredit, da si ne uničimo telese, kaj naredit, da ostaneš normalen, da imaš čas tudi za ljudi okoli sebe?!

Ali pa še bolje, da me ne vidijo kot enga, ki nonstop nekaj laufa pa kolesari, ampak, kot enga, ki je človek, ki ima svoje hobije, predvsem, pa je normalen.

In spet je tu vprašanje: "Zakaj sem že vse to začel??"

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Grčija z avtodomom

Prodaja avta

Grčija 2