Preskoči na glavno vsebino

ŽELJE

takšne in drugačne imamo vsi. Ampak se mi zdi, da včasih malo pretiravamo z tem, kaj in koliko si želimo. Zdi se mi, da se včasih pehamo za stvarmi, ki nimajo nobenega pomena ali pa zelo malo, vendar se nam zdijo grozno pomembne.

Zavedati se moramo, da je tisto, kar za nas pomeni popoln poraz, lahko za nekoga drugega življenska zmaga, zavedati se moramo, da so v življenju malenkosti tiste, ki človeka lahko osrečijo in spravijo v dobro voljo, ne pa samo velikanske stvari, ki morajo biti ponavadi tudi veliko vredne.

Žal, pa je tako, da se tega največkrat sami ne zavedamo in potrebujemo nekaj ali nekoga, da nam malo odpre oči, tud jaz pr tem nisem nobena izjema. To pisanje nastaja zaradi včerajšnjega dogoka in ljudi povezanih z njim.

Gre za to, da je včeraj v Slovenijo prišel Olimpijski ogenj in Aten, ki so ga poimenovali ogenj upanja, naznanja pa pričetek Evropske specialne olimpijade, ki bo ta mesec v Varšavi na Poljskem.  Te olimipijade se udeležijo otroci, ki imajo motnje v duševnem in telesnem razvoju. In kako sem se jaz znašel v tej zgodbi? 

Gre za tradicijo nošenja tega ognja, ki potuje po raznih državah in ga po večini nosijo udeleženci te olimpijade skupaj z drugimi znanimi športniki, ogenj pa varujejo policisti, v tem primeru smo bili izbrani policisti, ki tako ali drugače predstavljamo in zastopamo barve Slovenske Policije na raznih športnih prireditvah pri nas in tudi po svetu.

In tako sem včerajšnji dan preživel med ljudmi, ki so drugačni od nas, ki jih družba včasih odrine na rob, katerih želje so popolnoma drugačne od tistih, ki jih imamo mi, ki so kot je bilo eno od njihovih gesel "SPECIALCI". 

Žal sem tudi jaz sam med tistimi, ki se včasih pehamo za nepomembnimi stvarmi in rabim včasih, koga, da mi malo odpre oči in, da se končno zavem, da je lahko TISTO, KAR POMENI ZAME PORAZ ZA NEKOGA ZMAGA!

Več o sami olimpijadi in naših udeležencih pa lahko preberete TU!

Ne pustite, da vam mora kak dogodek ali stvar odpreti oči, poskrbite za to sami in uživajte v tem, kaj imate in imamo!!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…