Preskoči na glavno vsebino

2:50:07

je čas, ki sem ga dosegel na maratonu Enza Ferrarija ta vikend v Italiji. 

Pred kakim mescem in pol so me začele mal srbet noge in po nekaj dobrih treningih sem se odločil, da si poskusim poiskat še en fajni maraton in odtečt še en rezultat pod tri ure. In sem začel mal brskat po internetu in ekola maraton v Carpiju se mi je zdel, da bi lahk bil tisti tapravi. Ne prevelik, ne premali, pa fina trasa, o organizaciji Italijanskih dirk pa itak ni več dvoma.

Ja nič in sma se prijavla, seveda je bla tud Tatjana takoj za to, ko je vidla, da je tud polovička. Preko organizatorjev sem zrihtal tud spanje v res super hotelu in preostalo ni drugo, kot spakirat in ajd v Italijo.

Tako sma po slabih 550 kilometrih prišla v Carpi, kjer sma dvignila štartne številke in šla na pasta party. Spotoma sma si mal napasla oči na expu in pa, da bo sreča popolna sem jaz prišel celo do Skylonk in to za ugodnih 75 evrčkov (direkt iz škatle sem jih pol drugi dan obul in odtekel maraton). Nato pa sma šla v hotel, še prej pa v trgovino po živež. V hotelu je sledila popoldanska filmska matineja, saj sma si ogledala kar tri filme vmes pa sem pojedu, mah saj ne vem kaj že vse. Zjutrja vstajanje mal pred šesto pa fruštik v hotelu in nato z avtobusom na štart v Maranelo. Tam sma si tko od zunaj pogledala tovarno Ferrarijev in njihov kao nek muzej preostanek časa pa se grela v dvorani, ki so jo pripravili za tekače al pa čakala v vrsti za WC ;).

Ob 9:20 pa štart maratona, seveda na štartu vse lepo organizirano po barvah in prijavljenih časih, nobenga gužvanja v prve vrste, pač vse tak ko je treba.

In pok pištole in se je začelo. Najprej po mestu pal navijanja kak dober kilometer, nato pa cesta, ki ni imela prehudih ovinkov razen par rondojev in tako vse do Modene, kjer smo se spet mal navijali po mestu pa kocke, pa kr neko kamenje, ampak tud tega je blo vse skup mogoč za dobra dva kilometra in nato cilj polovičke. Jaz skoz pogledujem na uro. Že po dveh kilometrih se je formirala skupina šestih tekačev in smo držali tempo konstantno nekaj pod štiri minute. Tako smo bli na petki 19:38, pa naslednjih pet spet 19:45 intako vse do 30 kilometra, tempo skoz pod štiri minute po kilometru. Nato pa je mene začelo mal zvijat, mogoč tud zarad parih nadvozol, zarad katerih sem mal spremenil ritem teka, sem začel čutit rahlo pikanje pod rebri. Pač nič spustit bo treba ni druge in sem rahlo spustil tempo tko za okoli pet sekund po kilometru in pikanje je počas izginilo. Na 37 kilometru je blo spet vse OK in spet je šlo proti cilju, kaj šlo letelo veliko nad pričakovanim zastavljenim ciljem, ki sem ga imel pred štartom.

Roko na srce najprej sem računal na čas okol 2:55, skoz pa sem govoril, da bo treba enkrat it na maraton pa riskirat pa če bo šlo bo šlo, če pa ne pač stopit stran. Po dveh kilometrih je tu odločitev padla, grem pa če bo bo, če pa ne, pa več sreče prihodnjič.

In je šlo 2:50:07, kar pa je zame res super rezultat to malenkost čez štir minute po kilometru in skor 15 km/h.


V cilju pa nisem bil edini dobre volje, tud Tatjana je razturala in naredila super rezultat, ki pa je roko na srce bil tud samo vprašanje časa kdaj bo prišlo do njega.

Pa še mal o organizaciji. Štartnina 40 evrov je prinesla Adidas majico in Adidas vrečo, za maratonce še Adidas denarnico, nato avtobus od hotela na štart in avtobus iz cilja do hotela. Okrepčevalnice na 2,5 kilometra, kar mora bit po pravilih, bile pa so na obeh straneh veste in dolge po 30 metrov, tako da ni blo nobene gužve ob njih. Voda na njih v flaškah, da se ti ni treba davit z pitjem iz lončka, pa tud sabo se da nest. V cilju pa štanti z sadjem, mlekom, pudingi, napitki, zapakiranim pecivom, energijskimi ploščicami pa še je blo ziher kaj vmes.

Mal v razmislek glede na našo organizacijo, pa še mal sveta sma vidla.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

O športu pa

skoraj nič ne napišem več v tem blogu. Pa to ne pomeni, da ne športam. Brez tega pač ne gre in januar je bil prav pester, na Rogli sneg, ki omogoča snežne radosti, v dolini pa skoraj pomladno tako, da je tud kolo najdlo pot iz kleti. Vsega po malem torej. No malo več kot zadnji čas sem tudi tekel in zadnjič probal tudi kako je, če tempo malenkost dvignem. Seveda dobrih 5 minut na kilometer ni bogvekaj a ker nima nekih ambicij po tekmah se mi zdi kar ok, da lahk slabih 10 km z lahkoto držim tak tempo. No seveda sem bil naslednji dan celi zategnjen pa tud leva tetiva ni bla prav zadovoljna z mojim početjem ni pa tudi pretirano protstestirala. Ko omenjam tetivo je to v bistvu tista tetiva, ki me je sedaj bo že štiri leta, ko me je oddaljila od teka. Vmes sem kar malo obupal, da bo kdaj popolnoma vredu a sem se odločil za še en poizkus in danes grem še na Inštitut za športno medicino pa, da vidimo kaj bom zvedel. V bistvu bom poskušal najti kak konzervativen način za popolno ozdravitev, …