Preskoči na glavno vsebino

2:50:07

je čas, ki sem ga dosegel na maratonu Enza Ferrarija ta vikend v Italiji. 

Pred kakim mescem in pol so me začele mal srbet noge in po nekaj dobrih treningih sem se odločil, da si poskusim poiskat še en fajni maraton in odtečt še en rezultat pod tri ure. In sem začel mal brskat po internetu in ekola maraton v Carpiju se mi je zdel, da bi lahk bil tisti tapravi. Ne prevelik, ne premali, pa fina trasa, o organizaciji Italijanskih dirk pa itak ni več dvoma.

Ja nič in sma se prijavla, seveda je bla tud Tatjana takoj za to, ko je vidla, da je tud polovička. Preko organizatorjev sem zrihtal tud spanje v res super hotelu in preostalo ni drugo, kot spakirat in ajd v Italijo.

Tako sma po slabih 550 kilometrih prišla v Carpi, kjer sma dvignila štartne številke in šla na pasta party. Spotoma sma si mal napasla oči na expu in pa, da bo sreča popolna sem jaz prišel celo do Skylonk in to za ugodnih 75 evrčkov (direkt iz škatle sem jih pol drugi dan obul in odtekel maraton). Nato pa sma šla v hotel, še prej pa v trgovino po živež. V hotelu je sledila popoldanska filmska matineja, saj sma si ogledala kar tri filme vmes pa sem pojedu, mah saj ne vem kaj že vse. Zjutrja vstajanje mal pred šesto pa fruštik v hotelu in nato z avtobusom na štart v Maranelo. Tam sma si tko od zunaj pogledala tovarno Ferrarijev in njihov kao nek muzej preostanek časa pa se grela v dvorani, ki so jo pripravili za tekače al pa čakala v vrsti za WC ;).

Ob 9:20 pa štart maratona, seveda na štartu vse lepo organizirano po barvah in prijavljenih časih, nobenga gužvanja v prve vrste, pač vse tak ko je treba.

In pok pištole in se je začelo. Najprej po mestu pal navijanja kak dober kilometer, nato pa cesta, ki ni imela prehudih ovinkov razen par rondojev in tako vse do Modene, kjer smo se spet mal navijali po mestu pa kocke, pa kr neko kamenje, ampak tud tega je blo vse skup mogoč za dobra dva kilometra in nato cilj polovičke. Jaz skoz pogledujem na uro. Že po dveh kilometrih se je formirala skupina šestih tekačev in smo držali tempo konstantno nekaj pod štiri minute. Tako smo bli na petki 19:38, pa naslednjih pet spet 19:45 intako vse do 30 kilometra, tempo skoz pod štiri minute po kilometru. Nato pa je mene začelo mal zvijat, mogoč tud zarad parih nadvozol, zarad katerih sem mal spremenil ritem teka, sem začel čutit rahlo pikanje pod rebri. Pač nič spustit bo treba ni druge in sem rahlo spustil tempo tko za okoli pet sekund po kilometru in pikanje je počas izginilo. Na 37 kilometru je blo spet vse OK in spet je šlo proti cilju, kaj šlo letelo veliko nad pričakovanim zastavljenim ciljem, ki sem ga imel pred štartom.

Roko na srce najprej sem računal na čas okol 2:55, skoz pa sem govoril, da bo treba enkrat it na maraton pa riskirat pa če bo šlo bo šlo, če pa ne pač stopit stran. Po dveh kilometrih je tu odločitev padla, grem pa če bo bo, če pa ne, pa več sreče prihodnjič.

In je šlo 2:50:07, kar pa je zame res super rezultat to malenkost čez štir minute po kilometru in skor 15 km/h.


V cilju pa nisem bil edini dobre volje, tud Tatjana je razturala in naredila super rezultat, ki pa je roko na srce bil tud samo vprašanje časa kdaj bo prišlo do njega.

Pa še mal o organizaciji. Štartnina 40 evrov je prinesla Adidas majico in Adidas vrečo, za maratonce še Adidas denarnico, nato avtobus od hotela na štart in avtobus iz cilja do hotela. Okrepčevalnice na 2,5 kilometra, kar mora bit po pravilih, bile pa so na obeh straneh veste in dolge po 30 metrov, tako da ni blo nobene gužve ob njih. Voda na njih v flaškah, da se ti ni treba davit z pitjem iz lončka, pa tud sabo se da nest. V cilju pa štanti z sadjem, mlekom, pudingi, napitki, zapakiranim pecivom, energijskimi ploščicami pa še je blo ziher kaj vmes.

Mal v razmislek glede na našo organizacijo, pa še mal sveta sma vidla.



Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Dekle, ki se je igralo z ognjem

je naslov druge knjige, oz. nadaljevanje Dekleta z zmajskim tatujem. Opis prve boste našli, če boste malo pobrskali po zapisih. 
Torej gre za nadaljevanje zgodbe v kateri se vse plete okoli glavne junakinje, s tem, da v tem delu izvemo tudi nekaj zgodbe za nazaj, ki nam pomaga razumeti karakter glavne junakinje. Zgodba je napisana v istem slogu kot v prvem delu in bralca drži priklenjenega in s težkim srcem sem jo odlagal med branjem. 
No po prebrani knjigi sem si ogledal še film, ki je bil posnet. Mogoče bi moral pustit malo čaa vmes a sem bil preveč radoveden in sem si ga ogledal takoj. Žal je knjiga preveč obsežna, zato pač film ne more opisati vsega, kar je v knjigi, no še vedno pa je zadel bistvo in to je najbolj pomembno. 
Tretji del pa bo žal moral počakati, da se vrnem domov.

Veliko prepozno

so se naši vladarji odločili, da v našo preljubo državo spustijo tudi kakega tujega vlagatelja oz. tujo koorporacijo, ki bo pri nas zgradila tovarno in omogočila pregovorno delovnim Slovencem, da lahko delajo. Kako se bo primer Magna v resnici razpletel bomo še videl, se pa vsaj dogaja.

Vsako jutro preletim samo en novičarski portal na telefonu in to je portal nacionalke. Včasih celo najdem kaj zanimivega, tako, kot danes tole. O tem kako pa Slovaki s pridom izkoriščajo tuje vlagatelje, ki niso v njihovi državi samo zato, da bi pomolzli poceni delovno silo. Za kaj takega je nam oz. našim vladarjem vlak že zdavnaj odpeljal. Eno je to, da je naša država zbirokratizirana do plafona, drugo pa je, da so velike firme v teh leti že zdavnaj ugotovili, kje se da dobro in učinkovito poslovati in so se že ustalili, ter po načelu ne menjaj konja, ki zmaguje pač nimajo veliko interesa delati eksperimentov.

Sedaj, ko imamo vsi končno interes po prihodu tujcev, ki bi vsaj kupili kako podjetje na ro…

Zapakiral

sem mojo polarko RCX5, če kdo rabi kaj takega...