Preskoči na glavno vsebino

Poškodbe

so žal neizogibne, predvsem, če se človek tako intenzivno ukvarja s športom, kot se jaz. Prav zaradi tega in zaradi bolečin in slabega počutja je potrebno vsake tolk časa "zategnit ročno", seveda je to ponavadi šele takrat k vse boli, če pa si tolk pameten, da to storiš že prej in prilagajaš intenzivnost treningov, se da poškodbam tud izogniti. 

Men to zadnje čase kar fino uspeva in vse do Tran-Slo sploh nisem mel omembe vrednih težav z kakršnimi koli bolečinami. To lahk pomeni dvoje, da sem se že tolk utrdil ali pa, da sem končno pogruntal, kako moram trenirat in to sam, brez tabel, grafov, načrtov, itd. itd. In kljub vsemu, je kakor koli se bo še razvijal zaključek tekaške sezone za mano najuspešnejša sezona do sedaj.

No kot sem rekel je šlo brez poškodb vse do Tran-Slo, ki pa je pustila kar močno vnetje mišic, no predvsem desne stegenjske mišice, ki je bila hmmmm ne vem kak bi to opisal, no nekaj takega, ko bi mi keri v stegno napumpal kake dva litra vode, ja pa bolelo je tud ne sam da je zgledalo zlo slabo. Ja pač posledice 335 kilometrov se nekje morajo poznat. Roko na srce me je začekla bolet že na drugi etapi, vendar sem bolečine lajšal z Naklofenom in je pač šlo. Po koncu tekme pa sem rabu kr nekaj časa, da sem saniral nogo. Problem je bil v tem, da sem načrtoval, da bom za regeneracijo malo več kolesaril, vendar sem ugotovil, da me na kolesu celo bolj boli, kot pri teku, zato sem pač tekel tko na lahno in nekaj malga kolesaril. 

Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem bil "PRAZEN" do sedaj nisem vedel kak to zgleda. Ja res dobesedno prazne noge, kot da so brez mišic, občutek, da telo bi, noge pa ne grejo, ja res beden. In to je trajalo kar ene 10 dni, potem pa se je počas vrnil občutek, da imam tud v nogah poleg kosti še kaj in, da se to da uporabit. Bolečina je počas odšla, prav tako oteklina.

Po slabem mescu dni sem se odloči, da probam mal, če je ostalo še kaj hitrosti. In naredim dva hitrejša treninga, tko tempo med 5 in 8 kilometri v času okol 4 min/km. In zdaj bolečina v zadnji stegenjski in to, kr taka konkreta, kaj pa zdaj, spet bo treba popustit ni blo druge. Spet počasni teki in mal masiranja in zadeva se je pomirila. Spet sem raje naredu več počasnejših tekov vmes pa le kratke odseke v hitrejšem tempu pa spet mal kolesa pa rolke in zdaj je OK. Celo po EKO maratonu, kjer sem se čist približal svolmu najbolšemu času na polovički, ni bilo o bolečini ne duha ne sluha.

Tak, da po dveh zaporednih poškodbah sem zdaj že kar v skrbeh, ko me kljub dobrim treningom v zadnih tednih nič ne boli ;)

Upam, da drži tisto, kar sem reku, da sem končno pogruntal, kak je tisti pravi način zame, seveda pa je velik tudi v kilometrini, ki je že kar velika in tud pripomore v utrjenostim mišic in sklepov.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…