Preskoči na glavno vsebino

Nacionalist

domoljub, lokal patrijot, ja vse po malem sem jaz. Ja tud nacionalist včasih, res da ne prehudo ampak sem. In zakaj zdaj to. Zadnje čase, kar velik potujem naokoli, res je da ne v neke eksotične države, ampak bolj tu okol nas. Pri tem opazujem, naravo, sistem, urejenost, pa še kaj.

Ok, roko na srce živimo v res lepi državi v kateri najdemo vse, jaz to cenim in niti na misel mi ne pride, da bi bil kje drugje. Vse ima svoj čar od Gorenjskih hribov, modra Istra, Štajerska je itak taboljša, pa tud Prekmurska ravnina skriva veliko kaj lepega. Tud, kaj se tiče urejenosti smo res na dobri poti, tu nas mogoč malenkost prehitevajo Avstrici, ostali pa le capljajo za nami. 

Pol pa je tu naša preljuba država in njen sistem, res je da se ne spoznam na sisteme drugih držav in, da včas čujem marsikaj o drugih državah in njihovih zgrešenih sistemih. Vendar se vprašam a pri nas res vse tak fajn funkcionira, a se res ve kdo pije kdo plača, a je sistem res pravi...
Ne verjamem, ker če bi blo vse tak fino in lepo in prav, pol se nebi dogajalo, da lahk ljudje delajo za mizerne plače, ko se na drugi strani direktorji polastijo vsega, si delijo nenormalne mesečne dohodke in ne vem kaj še vse. Pred kratkim je bil članek v Mladini o tem kako eden od Slovenskih direktorjev zasluži 60.000 evrov mesečno, pri tem zaprosi državo za subvencijo v času t. i. recesije, ki jo seveda dobi, sebi pa ne zmanjša plače niti za cent. Vredu, a mi lahk kdo razloži, ka se da zapravit približno 800.000 evrov letnega dohodka, ker men to ni jasno. Pa imamo še podjetja, ki so še slabša, ki pokradejo denar delavcev, ki ga zberejo za nekoga, pa saj ne morem verjet, da se to dogaja, pa sigurno je še veliko tega. 
In država vse to očitno mirno gleda in pri tem še trdi, da smo pravna, socialna pa na vem kaka država še...
Še nekaj sem zasledil, razlika med bruto domačim proizvodom Avstrije in Slovenije je baje 24%, seveda v korist Avstrije, a keri ve kaka je razlika v plačah....

Vredi, pa še mal naprej, sam sem eden od mnogih javnih uslužbencev, ki smo v očeh mnogih, neupravičeno stavkali in zahtevamo povečanje plače. No resnici na ljubo ne gre za povečanje plače ampak za vračilo tistega, kar nam država dolguje, a kaj pa ni dnarja, pa čeprav se že več kot dve leti ve, da bo treba to obvezo izpolnit, ampak ne dnar se zapravi in pol ko je treba dat, ga pač ni in ga ne moreš dat.
Pogledano v obratni smeri, jaz vem, da moram vsak mesec plačat položnice, vendar denar vseeno zapravim za druge stvari in kaj naredim pol, grem pa rečem žal bi plačal sam dnarja ni, ja malo morgen...
In to je poštena država, pravna država, pravi sistem... Po moje ne glih, res smo še mladi v kapitalizmu, ki ga eni še preveč obvadajo eni pa o njem očitno nimamo pojma in zato samo nemo opazujemo stvari okoli nas.
Pa še nekaj, kar je tud smešno, jaz včas temu pravim, da smo bolj papeški od papeža. Vozim se po Avstriji, Hrvaški, vsepovsod imajo vetrne elektrarne, le mi jih ne premoremo, ker so v Sloveniji pač tak butasti ptiči, ki se pol zaletavajo v vetrnice. Pol bi radi meli to in ono, ja meli bi sam ne pri meni, ampak naj bo to pri sosedu, pa še in še je tega šmorna...
No pa te še ena malenkost, to pa so naše avtoceste, to pa da crkneš od smeha, tolk ko se pr nas to preflika, to ne vidiš pa nikjer, ampak pustmo asfalt, pa poglejmo odbojne ograje. Se peljem tko po naši avtocesti in vidim, kak se menjujejo odbojne ograje, ki jim po moje nič ne manjka, le da so mal spremenile barvo pa že niso več dobre. Isti dan se peljem še v Italiji, takoj mi padejo v oči odbojne ograje, ki res na pogled niso nekaj lepe, po moje so tam od kar je avtocesta, vendar osnovno funkcijo še vedno opravljajo. In še in še.

Da počas neham, a še bom domoljub pa lokal patriot, najbrž vse manj, ker vidim, da nam je država slaba mama, da sistem le ni tak kot vsi pravijo, da je, da tud pred zakoni žal nismo vsi enaki in zakaj bi pol še mel rad to državo, res se včas spašujem to.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…