Preskoči na glavno vsebino

Jesenska nedelja

in še to po nočni, se da res lepo izkoristit z lenarjenjem in poležavanjem. No to ne pomeni, da zjutraj nisem oddelal svojo "dozo", res tak po nedeljsko a vseen je blo fino, sploh tak po nočni, ko grem tečt v res čist mirni naravi čist v zgornjem toku Sotle, kjer zjutraj ni hrupa le tu pa tam keri od vaščanov me zaspano in mal čudno gleda, kaj za vraga delam v takem mrazu v tričetrt pajkicah in v pol temi, a se mi je mogoče zmešalo. No reče noben nič, pogledi pa povejo masikaj, a se bojo že navadli, mogoč pa so se že.

Finta je v tem, da se zdaj zares začenja najlepši del tekaške sezone, popolnoma neobremenjujoč tek, včas mal hitrej, pa spet bolj počas, ko imam spet čas, da pogleda tud okoli sebe in si tako podzavestno polnim baterije, narava pa beži mimo mene. Zdaj bom mel čas opazovat listje, ki bo počas izginjalo in travnike, ki bojo počasi spremenili barvo, ki bo na koncu tud bela. Točno to ja, zima, to je to kar zdaj čakam, čeprav nikoli zares ne preneham s tekom, ker tečem tud pozimi in se ne obremenjujem z mrazom in snegom, pa bo to res sproščujoč tek, ki mi bo pomagal spet zbrat misli in se razbremenit, od vsega, kaj se dogaja okoli mene. 

In, ker sem razen malih težav z stegenjsko mišico po Tran-Slo, sezono premagal skoraj brez poškodb, sedaj res nima smisla, da bi se kaj naprezal.

Edina "tekma", ki je pred mano je 6 urnih Sladkih, za katere pa se še nisem odločil, kaj in kako bi se jih lotil, ampak za to je še čas, vse ostalo pa je v bistvu veselo čakanje snega, ki pa je že čist blizu, saj je danes Pohorje že prav lepo pobelilo.

Je pa v tej zimi še ena tekaška prireditev, ki je res zanimiva, vendar sem že lani reku, da tem mene več ne vidijo, to pa je dobrih 53 kilometrov po Istri, ki pa mislim, da je letos res prestopil vse mere zdravega razuma. Roko na srce, je bila lani katastrofalna organizacija, no letos pa bo baje organizacija vrhunska, je pa tud štartninna taka, saj znaša v predprijavi 40 evrov, pol pa celih 50. No za primerjavo, jaz sem tud plačal na zadnjem maratonu v Italiji 40 evrov. In kaj sem za to dobil: Adidasovo tekaško majico, adidasovo vrečo in denarnico, pasta party pred ali po maratonu, avtobusne prevoze na štart maratona in iz cilja nazaj v hotel, okrepčevalnice na trasi in veliko izbiro hrane v cilju in pa seveda tuširanje in prevoz prtljage. Zato me res zanima, kak bo to zgledalo v Istri.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

In čudak leta 2019 je...

ja jaz kdo pa drug. Bom malo argumentiral to trditev, namreč v času v katerem živimo moje obnašanje najbrž ni niti malo primerno. Zadnje dni veliko premišljujem o tem kaka družba smo, kako se obnašamo drug do drugega, koliko naredimo drug za drugega, kaj naredimo za to, da bi nam nam lahko bilo bolje in lepše. Žal sem tu zelo pesimističen in vidim, da kot družba kljub vsemu napredku krepko nazadujemo. Medsebojni odnosi so na nuli, vsakega vse moti, kar je v tem času ko nas je vedno več lahko velik problem, vsak gleda le na svojo rit in vidi samo napake drugih. Kljub temu, da vsi vemo, da današnje ravnanje družbe pelje ta naš ljubi planet v pogubo pa se malokomu zdi vredno kaj narediti, da bi to vsaj malo upočasnili, če ne že ustavili. 
Žal, res tole ne bo nek optimistični spis in žalosten sem ko gledam ljudi okoli sebe kako se obnašajo in, kako so nestrpni, kako ne naredijo nič za dobro družbe ampak se jim zdi veliko že to, da so poskrbeli za lastne riti. To se odraža na vsakem korak…

Nevaren šport

je tale tek na smučeh. Pa čeglih se poganjaš z lastno silo pa se men vsake tolko časa uspe poškodovat. Pred leti sem si pikno palco med noge, po moje ne rabim razlagat kak je bil potem konec, polet preko in, da bo mera polna ročaj palce točno na rebra pri pristanku na tla. No zdaj sem šel še korak naprej, namreč se mi je uspelo s palco po žnablih. Kak točno se mi je to naredlo še ugibam, zdi se mi da sem hotel z roko mal nos ubrisat pri tem pa se mi je palca zapičla v sneg in posledično sem sam sebe po zobeh. Rezultat prebita ustnica, še sreča so zobje ostali v čelusti.
Rezultat pa je tu.
Kaj se snežnih razmer tiče, niso briljantne a za tek je še, stadion in pa pod jezerom ter povezava med njima je še ok. Tak je blo včeraj.