Preskoči na glavno vsebino

Jesenska nedelja

in še to po nočni, se da res lepo izkoristit z lenarjenjem in poležavanjem. No to ne pomeni, da zjutraj nisem oddelal svojo "dozo", res tak po nedeljsko a vseen je blo fino, sploh tak po nočni, ko grem tečt v res čist mirni naravi čist v zgornjem toku Sotle, kjer zjutraj ni hrupa le tu pa tam keri od vaščanov me zaspano in mal čudno gleda, kaj za vraga delam v takem mrazu v tričetrt pajkicah in v pol temi, a se mi je mogoče zmešalo. No reče noben nič, pogledi pa povejo masikaj, a se bojo že navadli, mogoč pa so se že.

Finta je v tem, da se zdaj zares začenja najlepši del tekaške sezone, popolnoma neobremenjujoč tek, včas mal hitrej, pa spet bolj počas, ko imam spet čas, da pogleda tud okoli sebe in si tako podzavestno polnim baterije, narava pa beži mimo mene. Zdaj bom mel čas opazovat listje, ki bo počas izginjalo in travnike, ki bojo počasi spremenili barvo, ki bo na koncu tud bela. Točno to ja, zima, to je to kar zdaj čakam, čeprav nikoli zares ne preneham s tekom, ker tečem tud pozimi in se ne obremenjujem z mrazom in snegom, pa bo to res sproščujoč tek, ki mi bo pomagal spet zbrat misli in se razbremenit, od vsega, kaj se dogaja okoli mene. 

In, ker sem razen malih težav z stegenjsko mišico po Tran-Slo, sezono premagal skoraj brez poškodb, sedaj res nima smisla, da bi se kaj naprezal.

Edina "tekma", ki je pred mano je 6 urnih Sladkih, za katere pa se še nisem odločil, kaj in kako bi se jih lotil, ampak za to je še čas, vse ostalo pa je v bistvu veselo čakanje snega, ki pa je že čist blizu, saj je danes Pohorje že prav lepo pobelilo.

Je pa v tej zimi še ena tekaška prireditev, ki je res zanimiva, vendar sem že lani reku, da tem mene več ne vidijo, to pa je dobrih 53 kilometrov po Istri, ki pa mislim, da je letos res prestopil vse mere zdravega razuma. Roko na srce, je bila lani katastrofalna organizacija, no letos pa bo baje organizacija vrhunska, je pa tud štartninna taka, saj znaša v predprijavi 40 evrov, pol pa celih 50. No za primerjavo, jaz sem tud plačal na zadnjem maratonu v Italiji 40 evrov. In kaj sem za to dobil: Adidasovo tekaško majico, adidasovo vrečo in denarnico, pasta party pred ali po maratonu, avtobusne prevoze na štart maratona in iz cilja nazaj v hotel, okrepčevalnice na trasi in veliko izbiro hrane v cilju in pa seveda tuširanje in prevoz prtljage. Zato me res zanima, kak bo to zgledalo v Istri.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nujno zlo

so nekatere stvari, ki jih pač spremljajo naše življenje. V bistvu gre za stvari brez katerih bi lahko preživeli po drugi strani je pač naš način življenja tak, da brez tega pač ne gre. Pa se tokrat ne bom obregnil ob število avtov v družini ali pa ob številu oblačil, niti o številu čevljev.
Tokrat se bom dotaknil storite brez katere danes ni nobeno gospodinjstvo. Gre za televizijsko internetni priključek, ki je nujno zlo vsakega gospodinjstva. In tega se zavedajo vsi ponudniki ter nam tako počasi evro po evro zvišujejo ceno. Torej vsake tolko pride obvestilo, kako nam bodo recimo povečali hitrost prenosa in seveda dodali kak evro na položnico ali pa dodali kak program in spet dodali tudi evro, pri mobilni telefoniji pa povečajo število giga bajtov prenosa, ker neskončne minute pogovorov se pač ne da več povečat, pa seveda ne pozabijo dodati evro ali dva na položnico.
In kaj lahko naredimo pri tem mi? Ko malo gledam ponudbo tega in onega ugotovim, da ne prav veliko, sploh ne pri ponu…

O jebiveterstvu drugič

in zadnjič. Torej moj zapis je povzročil kar nekaj odziva, žal le malo javnega in vse preveč takega na štiri oči. Na zadnje tudi z mojim šefom, ki ni bil najbolj zadovoljen z napisanim in mi je to tudi povedal, seveda je celotno stvar tudi argumentiral in moram rečt, da ga do neke mere razumem.
Vse preveč je dejavnikov, ki vplivajo na to v kakšnih razmerah delamo in v kakšen delovnem času. 
Ampak ta zapis je logično nadaljevanje na odzive bralcev, ki so bili kot sem povedal največkrat taki na štiri oči. In ravno v tem je težava, saj se vse preveč razglablja o tem kaj in kako naj bi bilo na štiri oči in vse premalo se o tem pogovarjamo bolj na široko. A kje so za to razlogi... Bistveni je ta, da vsak najraje skrbi za svojo rit, se noče izpostavljati in kritizira nekje za ovinkom, kar je seveda najlažje. Mogoče se komu zdi, da se itak ne bo nič spremenilo in, da se ne splača, kar nekaj pa jih je tudi takih, ki so odvisni od službe, saj z prevelikimi željami za materialnimi dobrinami sa…

Nevednost, neznanje, brezbrižnost ali jbivetertstvo.

Preden začnem z temle razmišljanjem takoj pove, da se zavedam, da življenje ne more biti vedno idealno in, da nisem edini, ki se soočam s takimi težavami, pa vendrale bom zapisal ta razmišljanja pa čeravno bodo pri nekaterih vzbudila takšna ali drugačna čustva.
K pisanju so me vzpodbudili dogodki, ki so se začeli dogajati pred parimi meseci in če ravno se očitno nihče kaj dosti za to ne sekira pa so mene privede k globokemu premisleku. Namreč v manj kot pol leta so že drugega mojega sodelavca odpeljali na urgenco, razlog pa je enostaven izgorelost na delovnem mestu.Pa, da ne bo dvomov o kakem delu se gre, delo na številki 113, ki je v bistvu klic v sili, ki ga izkoristi oseba, ko nujno potrebuje pomoč policije. Vendar pa se za to številko skriva še marsikaj drugega kot to. Že sama beseda Operativno komunikacijski center (OKC), kot se imenuje v sebi skriva še marsikaj. Pa da ne dolgovezim, bom dal povezavo do podkasta v katerem je delo policistov v tem centru kar dobro opisano, z neka…